V kolumni preberite: 

Profesorji na ljubljanski univerzi so pred mesecem ali dvema dobili vljudno pismo. Podjetje OpenAI – stvaritelj najbolj popularne umetne inteligence, chatgpt – jim je ponudilo svojo pomoč. Ali hočete odgovorno uporabljati umetno inteligenco? Ali vas zanima, kako jo uporabijo učitelji na univerzi Oxford? Bi radi izvedeli, kako umetna inteligenca lahko služi trajnostnemu razvoju? Potem, je nadaljevalo pismo, se udeležite našega kratkega seminarja.

Ne dvomim, da je bilo pismo dobronamerno. Vsi navijamo za odgovornost in trajnostni razvoj. Vseeno pa je pobuda podjetja paradoksna. Umetni inteligenci je namreč od leta 2022 uspelo korenito poslabšati univerzitetno izobraževanje. Če leta 2025 univerzitetna profesorica študentom naroči pisanje seminarskih nalog, si lahko obeta, da bo tretjina izdelkov narejena z umetno inteligenco (in to je optimistična ocena). Seveda tega ne bo mogla dokazati. Študentu ne more pokazati konkretnega stavka in mu reči: »Tega ni napisal živeči človek, ki diha in misli, tega ni ustvarilo bitje, ki se nahaja pred menoj, temveč omrežje čipov, raztreseno po Kaliforniji.« Vseeno pa to ve. Kako lahko to ve? Predstavljajte si, da sedite v vlaku in da mimo vašega okna znova in znova drvi ista železniška postaja (denimo Trbovlje). Enak je občutek pri branju eseja, ki ga je naredila umetna inteligenca. Kaj torej preostane profesorici? Lahko se sprijazni s pogledom na železniško postajo Trbovlje. Lahko pa opusti seminarske naloge in se odloči za drugačno preverjanje znanja. Osebno mi je blizu druga opcija.