V nadaljevanju preberite:

Trideset let je kratko obdobje za državo, a dolgo za življenje posameznika. Letošnja okrogla obletnica morda tudi zato poteka v ozračju nekakšne krize srednjih let. Življenjsko pot samostojne države še vedno merimo v vatlih človeškega življenja in zato čutimo tesnobo spričo časa, v katerem bi se po našem mnenju vendarle morala postaviti na noge trdneje, kot se je. Kot da bi čutili, da se njena mladost nezadržno izteka, obljube, ki so bile vanjo položene ob rojstvu in obnovljene v najstniških letih, ko smo dosegli glavne cilje tranzicije in sanjali o »svetilniku Evrope«, pa ostajajo bolj ali manj neuresničene – še več, zdi se, da se oddaljujejo.

Mlada država torej gleda v svojo preteklost z mešanico nostalgije in tesnobe. To verjetno zadnjič počne v razumnem upanju, da lahko z vzvratnim pogledom zajame celotno obdobje svojega obstoja. Čez deset let bo čas, ki nas bo ločil od osamosvojitve, že predolg, da bi o njem lahko razmišljali »v enem kosu«: predvsem pa se bo le še redkim kaj takega sploh zdelo smiselno. Do tedaj bodo mnogi osamosvojitelji umrli, velika večina državljanov, ki so obdobje pred samostojnostjo doživeli še kako drugače kot skozi prizmo otroških spominov, pa bo že v pokoju. Osamosvojitev bo za večino Slovencev zgodovinska referenca brez navezave na osebno izkušnjo. Na neki nezavedni ravni se tega zavedamo: od tod, se mi zdi, letošnja vnema za polaganje računov.