Dobro jutro: Za ali proti
Pred kratkim mi je po naključju prišla v roke knjiga Čar vina, ki jo je napisal naš ugledni vinski poznavalec Jože Rozman.
Odpri galerijo
FOTO: Uroš Hočevar
Ljudje smo nagnjeni k hitrim sodbam. Zelo hitro imamo svoje stališče o določeni zadevi, pa četudi o njej ne vemo veliko ali sploh nič. Seveda o vsem ne moremo vedeti vsega, vendar bi se morda lahko vsaj nekoliko poučili, preden nekoga ali nekaj pribijemo na križ.
Vzemimo vino. Vsak med nami si domišlja, da o tem nekaj ve in skoraj ni osebka, ki ne bi v trenutku izstrelil – bodisi z nasmeškom bodisi s skremženim obrazom – da gre bodisi za vrhunsko kapljico ali za kislico, ki jo je pridelal amater ali prevarant. Pred kratkim mi je po naključju prišla v roke knjiga Čar vina, ki jo je napisal naš ugledni vinski poznavalec Jože Rozman. Brati sem jo začel z zadržkom, pričakoval sem duhamorno strokovnjaško modrovanje, vendar se je knjiga izkazala za zelo poučno, kratkočasno, ob vsem enološkem znanju pa je za pisca značilna tudi skromnost in previdnost pri absolutnih sodbah.
V njej je tudi nekaj nenavadnosti, denimo, da je ob vseh drugih aromah v kakšnem vrhunskem vinu mogoče zaslediti tudi sledi kresilnega kamna, smodnika ali celo mačjega urina (spoštovanje nosovom in jezikom, ki to zmorejo), vendar so v ospredju zanimivi, včasih kar neverjetni podvigi posameznikov, ki so bodisi vinarstvo pripeljali do perfekcije bodisi so bili zelo drzni in inovativni. Rozman priznava, da njihovi rezultati niso vedno optimalni, vendar je tudi v eksperimentu določena vrednost. Predvsem pa je treba razviti brbončice, nepoznavalec, navajen svojega vsakdanjega kozarca belega ali rdečega namiznega, že vnaprej zavrne.
Ne bi bilo slabo, če bi bili nekoliko manj strogi in bolj širokopotezni pri svojih sodbah tudi na drugih področjih, zgolj biti za ali proti je v današnjem kompleksnem svetu veliko premalo. In tudi življenje bi bilo morda nenadoma prijetnejše. Z vinom ali brez.
Vzemimo vino. Vsak med nami si domišlja, da o tem nekaj ve in skoraj ni osebka, ki ne bi v trenutku izstrelil – bodisi z nasmeškom bodisi s skremženim obrazom – da gre bodisi za vrhunsko kapljico ali za kislico, ki jo je pridelal amater ali prevarant. Pred kratkim mi je po naključju prišla v roke knjiga Čar vina, ki jo je napisal naš ugledni vinski poznavalec Jože Rozman. Brati sem jo začel z zadržkom, pričakoval sem duhamorno strokovnjaško modrovanje, vendar se je knjiga izkazala za zelo poučno, kratkočasno, ob vsem enološkem znanju pa je za pisca značilna tudi skromnost in previdnost pri absolutnih sodbah.
V njej je tudi nekaj nenavadnosti, denimo, da je ob vseh drugih aromah v kakšnem vrhunskem vinu mogoče zaslediti tudi sledi kresilnega kamna, smodnika ali celo mačjega urina (spoštovanje nosovom in jezikom, ki to zmorejo), vendar so v ospredju zanimivi, včasih kar neverjetni podvigi posameznikov, ki so bodisi vinarstvo pripeljali do perfekcije bodisi so bili zelo drzni in inovativni. Rozman priznava, da njihovi rezultati niso vedno optimalni, vendar je tudi v eksperimentu določena vrednost. Predvsem pa je treba razviti brbončice, nepoznavalec, navajen svojega vsakdanjega kozarca belega ali rdečega namiznega, že vnaprej zavrne.
Ne bi bilo slabo, če bi bili nekoliko manj strogi in bolj širokopotezni pri svojih sodbah tudi na drugih področjih, zgolj biti za ali proti je v današnjem kompleksnem svetu veliko premalo. In tudi življenje bi bilo morda nenadoma prijetnejše. Z vinom ali brez.
