Mi pa mislimo, da skrbimo za jezik, če kot policaji bedimo nad vsako napako.
Galerija
Ljubezen do jezika, ki poleg skrbi zanj ne vključuje tudi erosa, torej sposobnosti, da imamo jezik brezrazumsko radi in da v njem uživamo, se namreč prehitro spremeni v sovraštvo do (namišljenih in realnih) napak v jeziku. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Lahko ljubimo jezik, ki ga sovražimo? To ni vprašanje, ki bi skušalo izzivati s svojo nesmiselnostjo. To je vprašanje, ki je zelo aktualno za vse, ki trenutno uporabljamo slovenščino. To tudi ni vprašanje, s katerim ljudje ne bi imeli izkušenj v lastnem čustvovanju. Antični neoterični pesnik Katul je to ubesedil v čudovitih verzih: »Sovražim in ljubim. Morda kdo sprašuje, zakaj to počnem. Ne vem. Samo čutim dogajanje tuje in mučim se v njem.«
Za naš odnos do slovenščine, predvsem za odnos starejših generacij, lahko uporabimo iste besede: čutimo, da se s slovenščino nekaj dogaja, ni nam jasno, kaj, in mučimo se v tem. S tem si lahko razlagamo nenehno potrebo po obrambi slovenščine, po javnih debatah na temo slovenščine, po nenehni politični »podpori« slovenščini – in na drugi strani ...
