V nadaljevanju preberite:

Na javnih jamborih, od Rotovža do Mladike in še kje, so spet vzcvetele pisane zastave. Zastave, ki naj bi predstavljale najbolj vzvišene aspiracije naše skupnosti. Tako vzvišene, da naj bi presegale celo politično razprtijskost in jih brez skrbi lahko obesimo zraven naših skupnih svetinj.

Mavrica tam tako ne visi kot nekakšen politični simbol – to mesto zaseda že neka druga zastava –, ampak kvečjemu kot naddržavni, civilnodružbeni, ali kako se že reče, občečloveški simbol strpnosti. Kot simbol tega, kar nas dela ljudi. In kaj je bolj občečloveško kot – skupno nebo? Nebeški, tako rekoč sveti, verski simbol, torej?

Ah, nikar tako dramatično, utegne ugovarjati bralec. Nikar ne mešajmo teokratskega in pošastnega temnega srednjega veka z igrivostjo mavričnih samorogov in tako nenasilnim poudarkom na … svobodi. Naprednjaški aktivizem nikomur nič noče. Zatrjuje zgolj to, naj se vsak sam odloča o svojem življenju. Vsak sam.

Kaj je to, če ne nevsiljivost par excellance? – Ni tako preprosto. Vsaj s sociološkega vidika ne. Kot družba neizogibno zarisujemo koordinate tega, kaj velja za normalno; zarisujemo polje, znotraj katerega posameznik nato »svobodno« presoja.