Glavni problem je neznanka. Nihče ne ve, kako se bo virus obnašal v prihodnje. In zato tudi nihče zagotovo ne ve, kakšne so najučinkovitejše strategije za njegovo zamejitev – tako na kolektivni kot na individualni ravni.« Tako sem pred dvema tednoma razmišljal o izzivih, ki jih pred evropske družbe postavlja
koronavirus. Vmes je spirala, tako značilna za nelinearne dogodke, te družbe postavila na glavo. Neznanke več ni. Ne gre »za malo resnejšo gripo«.
Gre za verjetno največjo globalno zdravstveno krizo od izuma penicilina. In za – časovni stroj.
V četrtek zjutraj me je pričakalo sporočilo italijanskega kolega. Poslal mi je kratek videoposnetek, ki ga je prejšnji večer ujel z balkona. Na izpraznjeni ulici se počasi premika kordon rešilcev, ki z megafoni opozarjajo prebivalce, naj ne zapuščajo svojih domov. Pol minute, ki povzema najbolj dramatičen trenutek v italijanski zgodovini zadnjih desetletij. Vzporednice z ikoničnim prizorom evakuacije iz sovjetskega Pripjata (»Vnimanie, vnimanie!« – Pozor, pozor!), ki ga je pred natanko letom dni v zavest zahodne javnosti vrnila
serija Černobil, se vsiljujejo same.
Izredno stanje so že vsi ponotranjili kot neizogibno. Če je pred desetimi dnevi filozof
Giorgio Agamben prve drastične ukrepe zavračal kot simptom represivnega zdrsa, predstavniki delodajalcev pa so svarili pred omejitvami gospodarske dejavnosti (furlanski guverner Fedriga je šel še dlje in vsem turistom, ki bi se odločili vsaj dve noči prenočevati v deželi, ponujal zastonj smučarsko karto!), so zdaj kritike tako z leve kot z desne potihnile. Po dveh tednih zmede, ko so dogodki prehitevali zmožnost ljudi, da jih osmislijo, se je prvo dejanje grozljivke končalo: »osmega potnika« po vesoljski ladji nihče več ne lovi z mrežo; zdaj so vsi razumeli, za kakšno pošast gre. Zapleta je konec, začenja se glavno dejanje – in spopad se je šele dobro pričel.
Italija nam ponuja pogled v prihodnost. A zdi se, da se večina evropskih držav – da o ZDA niti ne govorimo – še ne zaveda, da imajo na voljo časovni stroj, s katerim lahko predvidijo potek dogodkov in se pripravijo nanje. V zadnjih dneh smo videli na desetine, če ne stotine pozivov iz Italije, ki preostale Evropejce opozarjajo, kaj nas čaka. Večinoma so naleteli na gluha ušesa. Italijani so bili pred mesecem dni prepričani, da se krizi lahko izognejo s prepovedjo letov iz Kitajske in izogibanjem stikom z ljudmi azijskega videza: danes lahko vidimo val hvaležnosti za pomoč, ki prihaja iz Kitajske. Zdaj se zgodba tragično ponavlja z vzvišenim odnosom, ki ga drugi evropski narodi kažejo do Italijanov: »Nesposobneži, kaj takega se nam ne more zgoditi.«
Utvara varnosti je tempirana bomba. Isti dan, ko sem prejel srhljivi posnetek italijanskega prijatelja, sem se z nejevero časovnega potnika, ki se je ravnokar vrnil iz prihodnosti, sprehodil po ulicah Budimpešte. Madžarska vlada je razglasila »izredno stanje«, a dejanski ukrepi, ki se skrivajo za bombastičnim imenom, so milejši kot v Sloveniji. Fakultete zapirajo vrata, toda šole – kljub protestom učiteljskih sindikatov – ostajajo odprte.
Pomladno sonce je na ulice privabilo množice, ki se gnetejo na ravnokar odprtih terasah: zaprtje univerz je povzročilo zgolj to, da je med njimi že čez dan nadpovprečno veliko študentov. Avtobusi, tramvaji in metroji so prenapolnjeni. Varnostne razdalje ne upošteva nihče. Državljani prestolnice so se že zdavnaj navadili, da preslišijo alarmantne pozive vlade, sicer pa prorežimski mediji še vedno trobijo, češ da bo epidemija prizadela le »odprte družbe«, ki sledijo »Sorosevim receptom«, etnično homogena Madžarska pa je pred njo varna. Medtem so v vsej državi opravili vsega sedemsto testov. Vse je pod nadzorom, slišimo.
A nič bolje ni drugod po Evropi. Na Nizozemskem, eni najgosteje naseljenih držav stare celine, kjer imajo že osemsto potrjenih okužb, so zaprtje fakultet napovedali šele v četrtek. Na Univerzi v Maastrichtu, znani po svoji mednarodni zasedbi, so italijanski in iranski študentje že na začetku tedna protestirali proti
business as usual politiki vodstva univerze, ki je zgolj odsev ležernega odziva Ruttejeve vlade.
A kot v kakšni znanstvenofantastični srhljivki potnikov iz prihodnosti ni poslušal nihče.
Še bolj dramatična je situacija v Španiji, kjer je v trenutku, ko pišem te vrstice, število potrjenih okužb preseglo tri tisoč primerov. Ko boste brali ta tekst, bo bržkone že vsakomur jasno, da je Španija na poti Italije. A medtem ko je na tej točki epidemije Italija že zaprla vso milansko metropolitansko cono, je španska vlada prepovedala zbiranje v zaprtih prostorih za skupine, večje od – tisoč ljudi! Razprava, ali naj Madrid, epicenter epidemije, zapre diskoteke, še poteka. In v nasprotju z Milanom je Madrid prometno vozlišče države.
Ko se je Italija pred dobrima dvema letoma spominjala bitke pri Kobaridu, je izšla provokativna monografija
A Caporetto abbiamo vinto (V Kobaridu smo zmagali). Ni šlo za zgodovinski revizionizem: avtor je le povzemal znano tezo, po kateri je šele šok poraza italijanski vojski omogočil, da se je zbudila iz birokratske odrevenelosti; šele ko se je sovražnik globoko zaril v nacionalno ozemlje, se je družba zares angažirala za zmago. Nekaj podobnega smo videli v zadnjih desetih dneh. Res je, da sta bili za začetni izbruh okužbe krivi pregovorna
šlamparija in neodgovornost italijanskih državnih podsistemov: a ko so Italijani razumeli, da gre zares, so mobilizirali vse vire v totalni vojni proti bolezni. Pri tem si ne zaslužijo le našega občudovanja in solidarnosti – zaslužijo si predvsem, da slišimo opozorila, ki nam jih pošiljajo iz prihodnosti.
-----
Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
