»In da se čim prej lotite rešitve«

Za »to« kulturo gre torej. Za kulturo prezira in nespoštovanja, katere dikcija nelagodno spominja na neke druge čase.
Fotografija: V zadnjem času poleg zahtev po več javnega denarja dela kulturne, še posebno gledališke srenje nič ne poenoti tako složno kot kritično pisanje o njej. FOTO: Leon Vidic
Odpri galerijo
V zadnjem času poleg zahtev po več javnega denarja dela kulturne, še posebno gledališke srenje nič ne poenoti tako složno kot kritično pisanje o njej. FOTO: Leon Vidic

Neko jutro proti koncu devetdesetih let sem kot urednica kulturne redakcije prejela pismo generalnega direktorja Cankarjevega doma. Pisma Mitje Rotovnika sicer niso bila nič nenavadnega. Nenavadno je bilo, če jih nekaj dni med prejeto pošto – takrat še v tiskani obliki – ni bilo. Direktor je bil znan kot pisec dolgih in strastnih pisem, v katerih ni prizanašal novinarjem in kritikom v kulturi, še najmanj seveda njihovim urednikom.



Brez velikih težav si ga je bilo mogoče predstavljati, kako je zjutraj razburjen, malce rdeč v obraz, s časopisi pod roko, prihitel v pisarno v četrto nadstropje na Prešernovi 10, se skozi okno zazrl v bronasto Kidričevo glavo in v njegove v pas napadalno postavljene roke, ter v enem samem zamahu napisal (ali pa diktiral) zajeten šop slikovitih stavkov. Nekako takole je med drugim pisalo v tistem pismu: »Vi ste največja katastrofa, ki se je kadarkoli pripetila slovenski kulturi!« No, pred tem stavkom in po njem je bilo še kar nekaj sočnega izrazja, ki ga na tem mestu ne gre obujati. Mislim, da mi Rotovnik tega ne bo zameril.

Ne spomnim se več, kaj je tistega dne tako razjezilo dolgoletnega in prekaljenega generalnega direktorja največje kulturne hiše v državi. A nekako domnevam, da kaj hujšega od malce trše ocene katere od prireditev v Cankarjevem domu le ni bilo. Dosti pozneje sem direktorju omenila, da bi bila knjiga njegovih dopisovanj z uredniki takratnih kulturnih redakcij časopisov gotovo knjižna uspešnica. Vsi bi lahko imeli kaj od nje. Predvsem pa bi bila izvirna žanrska anatomija patologije slovenske kulture. Zadnjega razloga mu sicer nisem omenila.

Rotovnik seveda ni bil edini direktor, ki je pisal ogorčena pisma ali telefonaril urednikom kulture, nemalokrat tudi njihovim nadrejenim. V primerjavi z drugimi je bil njegov direktorski staž le precej daljši in morda tudi zato njegova pisma in odzivi samozavestnejši, ostrejši ter pogostejši. A kakor hitro je uredniku brez dlake na jeziku napisal vse, kar je menil, da mu gre, in kakor hitro je tudi urednik z nekaj več dlake na jeziku direktorju napisal vse, kar je menil, da mu gre, so se strasti pomirile in ljubezensko razmerje med kulturno redakcijo Dela in Cankarjevim domom je teklo naprej. Vsaj do naslednjega gledališkega spektakla oziroma, z Rotovnikovega stališča, kritiškega debakla. Nikoli pa Rotovnik in njegovi kolegi iz drugih javnih zavodov niso urednikom z ničimer grozili ali česarkoli s čimerkoli pogojevali.

To so bili še časi, ko sta bila urednikovanje in novinarstvo častna poklica, pisanje o kulturi pa ugledna dejavnost, od katere je bilo mogoče celo dokaj spodobno živeti. Pa tudi časi, ko je slovensko časopisje še vedno lahko ovrednotilo večino umetniške produkcije, čeprav so se grafi, ki so seštevali njen obseg, že takrat strmo dvigovali, in je področje postajalo nepregledno tudi za četico uradnikov na pristojnem ministrstvu. Mitja Rotovnik je dobro vedel, da kultura in umetnost potrebujeta refleksijo. In da je, tako kot umetnost, tudi refleksija prostor avtonomije in svobode. Več kot očitno se z njo ni vedno strinjal in tega ni skrival, kljub razburjeni dikciji pa je nikoli ni zaničeval.

Mitja Rotovnik je dobro vedel, da kultura in umetnost potrebujeta refleksijo. FOTO: Jože Suhadolnik
Mitja Rotovnik je dobro vedel, da kultura in umetnost potrebujeta refleksijo. FOTO: Jože Suhadolnik


Nekaj let pozneje so v javnih kulturnih zavodih oblikovali službe za odnose z javnostmi in med »javnost« uvrstili tudi medije. Sogovorniki urednika kulture tako večinoma niso bili več direktorji. Njihova nestrinjanja, želje in pričakovanja so začeli sporočati strokovnjaki za »javne odnose«, čeprav ti odnosi niso bili prav nič javni. Nekateri so to počeli sramežljiveje in razumevajoč avtonomnost medija, nekateri zelo diplomatsko in zato včasih učinkovito, no, nekateri tudi zelo agresivno in prepričani, da smo mediji njihov servis (in ne nasprotno, kar je bliže resnici). A v vseh primerih so bili postavljeni med kladivo in nakovalo, kjer ni bilo vedno popolnoma jasno, kdo igra katero vlogo: direktorji vlogo kladiva in mediji nakovala? Ali pa je bilo ravno nasprotno.

Slovenski prostor je ravno dovolj velik, da se ne poznamo čisto vsi med sabo, a spet ravno dovolj majhen, da se, če ta prostor zožimo na svet kulturnega establišmenta, skoraj gotovo vsi poznamo med sabo. Tudi zato je razmerje med novinarji in kritiki v kulturi in to kulturo samo precej posebno. Po eni strani so novinarji v kulturi edini, skoraj naravni zavezniki kulture. Najbrž na nobenem drugem področju novinarji nimajo do področja takšne afinitete, kot ga imajo ravno kulturni novinarji do kulturnega. Po svoje je to logično, saj so s svojim pisanjem njen sestavni del, njen prvi odtis v času in prostoru. A ko se prelevijo v kritične ocenjevalce, postanejo čez noč njeni največji sovražniki in nekompetentni pisuni. Tudi kako čisto pravo klofuto lahko dobijo. »Odnosom z javnostmi«, to je že treba priznati, ob tem ni vedno lahko.

To manihejstvo za novinarje v kulturi ni enostavno, zato niso redki, ki kmalu končajo svoje kritiške kariere ali pa pišejo samo še o tistem, kar jih navduši ali o čemer se jim zdi iz tega ali onega razloga vredno pisati. Sploh pa jih ni malo, ki se prelevijo v novinarje piarovce, samo da imajo mir. In to je gotovo eden temeljnih nesporazumov danes vse bolj samozadostne kulture na Slovenskem.

Namreč. Čim se najde nekdo (in teh »nekdo« je vse manj), ki spregovori tudi o njenih interesnih in družinskih navezavah, nenapisanih pravilih igre, o njeni domačijskosti, o prijateljskih navezah ali pristranskostih različnih »strokovnih« komisij, o izkoriščanju mlajših in prekarnih, netransparentni porabi javnega denarja, o nesposobnosti dela kulturnega menedžmenta, o pozasebljanju kulture, o večnih direktorjih, ki za svoje preživetje organizirajo pisma podpore podrejenih, o uradnikih, ki ščitijo svoje ljubljence in onemogočajo njihove boljše konkurente ... in, bog ne daj, ki celo podvomi o vrhunski umetniški formi katere od javno podprtih kulturnih ustanov, ki ji je uspelo pregnati polovico občinstva – takrat obvelja za zelo problematičnega, seveda nekompetentnega in po novem tudi tarča ad hoc sestavljenih spletnih peticij. Medij, v katerem objavlja, pa za rumen in tendenciozen. V zadnjem času poleg zahtev po več javnega denarja dela kulturne, še posebno gledališke srenje namreč nič ne poenoti tako složno kot kritično pisanje o njej.

Mitja Rotovnik je znal biti za urednika kulture naporen direktor. Hišo, ki jo je vodil, je branil srčno, čeprav drži, milo rečeno, da ne ravno tudi vedno diplomatsko. A ne Rotovnik ne kateri drug direktor kulturnega javnega zavoda si česa takega, kot si je pred kratkim privoščilo osrednje slovensko gledališče, ni privoščil nikoli. Z naslova njegovega marketinga je na naslov sodelavke v našem marketingu minuli teden namreč prišlo naslednje e-sporočilo:

»Zaradi kritike /.../ – z našega vidika neprimerne, nestrokovne in neokusne – bo skoraj zagotovo sklican sestanek z uredništvom, tabo in nami – in obstaja sedaj velika možnost, da pogodba ne bo podpisana in da bo sodelovanje zaključeno. Predlagam, da čim prej razmislite na vaši strani in najdete kakšno ustrezno rešitev in jo čim prej sporočite, da do sestanka sploh ne bi prišlo ... Na primer z objavo še ene recenzije s strani bolj izkušene in objektivne osebe in tudi o tem, kje nas sploh vidite v kontekstu redukcije kulturnih strani in vsebin v Delu, ali če zaključimo sodelovanje. Tako da smatraj ta mejl kot dobronameren in da se čim prej lotite rešitve.«



Priznam, da sem, pa čeprav že skoraj tri desetletja v novinarstvu, ostala brez besed. Upam, da tudi »odnosi z javnostmi«.

Za »to« kulturo gre torej. Za kulturo prezira in nespoštovanja, katere dikcija nelagodno spominja na neke druge čase. Za kulturo grožnje. Za kulturo nagovarjanja k oportunizmu in konformizmu. Za kulturo, v kateri ena najpomembnejših in javnofinančno najmočneje podprtih kulturnih institucij v državi izsiljuje časopisno hišo. Pri tem pa na svoj oder nemalokrat postavlja predstave, ki z ostrino britve secirajo prav žargon te »povampirjene neoliberalne logike kapitala«, ki se mu v svojem pohodu ne ljubi več izbirati sredstev. Ker si to pač lahko privošči.

V tednu, ko pričakujemo podelitev najvišjih priznanj na področju umetnosti, bi morda veljalo o tem obrazu slovenske kulture spregovoriti tudi tam, kjer bi bilo treba spregovoriti. Za začetek nemara kar z odra Gallusove dvorane Cankarjevega doma, s katerega smo se v zadnjih letih ob Prešernovem dnevu naposlušali kar nekaj gromoglasno moraličnih, da ne rečem populističnih pridig o neafirmativnem odnosu, ki naj bi ga imeli do kulture. Za čigavo kulturo in za kakšne odnose torej gre?

Preberite še: