V nadaljevanju preberite:
Pri nas je še večer prejšnjega dne, medtem ko se v avstralskem Melbournu v novo jutro prebudi ženska, ki si bo tisti dan v znak solidarnosti z Irankami odrezala čop. Naš turški gostitelj Özgür, ki je bil novinar, preden je začel upravljati penzion, nam po večerji skuha turški čaj. »Zakaj Evropa ne podpira Irana, ki se bori za človekove pravice, tako kot podpira Ukrajino, ki se bori za človekove pravice? Zakaj tudi v Iran v imenu zahodnih vrednot, za katere se borijo Iranke, ne pošlje orožja, da bi se lahko neoboroženo ljudstvo borilo proti do zob oboroženemu režimu?« Kaj naj mu rečem – da sta rasizem in islamofobija srce in duša Evropske unije, že ve. Prihaja iz Istanbula in Evropa je daleč celo od mesta, ki je s polovico telesa evropsko. EU je za Turke pred leti otežila vstop v schengen, medtem ko je za Džejran in Kamija nedosegljiva celo Bolgarija, predpražnik obljubljenega schengenskega raja, ki kot dobra učenka evropskega reda od njiju zahteva papirje o službah, ki jih nimata, o skromnem premoženju, ki sta ga pustila doma in ga lahko vsak trenutek zapleni režim. Iran in Turčija sta ženski, Evropa je z močjo in nadzorom obseden moški. Fatamorgana Evrope vztraja kakor grški Tilos, ki ga iz našega zaliva vidimo na obzorju. Özgür predlaga, da plavamo do njega, da preverimo, kar sluti: Grki bi njih tri priprli ali ustrelili kot živali, jaz, ki bi me rešil pravilen odtenek kože, pa bi dobila kazen, ker v EU vstopam brez potnega lista. Hrepenenje po Evropi v drugem in tretjem svetu kopni čisto počasi, nadomešča ga prezir.
