V nadaljevanju preberite:

»Zavod za zaposlovanje, to je kraj, kjer se končajo sanje, da delal bom, mirno živel, da bom denarja nekaj imel …« Tako je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja prepeval koroški kantavtor in pesnik Adi Smolar. Pesem izvira iz obdobja, ko so po razpadu SFRJ množično propadala velika slovenska podjetja, vezana predvsem na jugoslovanski trg, v registrih zavoda za zaposlovanje pa se je kopičilo na tisoče življenjskih usod ljudi, ki so ostali brez dela. Število registriranih brezposelnih oseb je bilo takrat okoli 140.000. Mnogi, ki so po dvajsetih ali tridesetih letih dela v isti tovarni ostali brez službe, kjer so šivali le eno vrsto rokava ali sestavljali le eno vrsto avtomobilskega dela, so zavod dojemali kot kraj, kjer se življenje konča in te čaka le še brezup.

Trideset kasneje je slika povsem drugačna.