V nadaljevanju preberite: 

Tovarišica sociologije na gimnaziji nam je konec osemdesetih v branje dala knjigo Silve Mežnarič Bosanci. A kuda idu Slovenci nedeljom? (Krt, 1986), sociološko študijo, ki analizira priseljensko populacijo v Sloveniji. Knjiga je v našem razredu kmalu postala prava uspešnica. Navdušili so nas predvsem v fonetični obliki zapisani intervjuji s priseljenskimi delavci, ki so govorili nekakšno polslovenščino. Spomnim se sošolca, ki je naglas bral odlomke iz knjige in pri tem pazil, da so bili vsi l-ji izgovorjeni v trdi obliki. Smejali smo se. Zabavalo nas je tudi dejstvo, da smo domnevno poznali odgovor na vprašanje iz naslova knjige. Gre za citat iz intervjuja, v katerem se priseljenec iz Bosne čudi, kako da so ob nedeljah popoldne vsa mestna jedra v Sloveniji prazna. Po njih se sprehajajo le delavci iz samskih domov. Dvomim, da smo takrat razumeli, da se v odgovoru na to vprašanje skriva neuspešna integracijska politika. Še bolj dvomim, da je kdor koli od nas doumel, da se je v zgodbah priseljencev iz jugoslovanskih republik že kristalizirala prihajajoča vojna. Nismo vedeli, kako se mikroideologije etničnih predsodkov lahko hitro preoblikujejo v eksplozivno gorivo množic in prerastejo v uradne ideologije držav. Ko so bile nekaj let zatem na te nastavke vržene vžigalice nacionalizma, je peklenski ogenj za večno spremenil usodo moje generacije.