Kašelj, ki ne mine
Epidemija oslovskega kašlja, ki je v zadnjih tednih povzročila veliko vznemirjenja na Hrvaškem, predvsem v Dalmaciji, je v resnici običajen epidemijski vrh te bolezni, ki se v valovih intenzivira na tri do pet let in potem spet upade. Večja javna pozornost pa lahko »občutek epidemije« intenzivira s tem, da se več ljudi odloči za testiranje ob simptomih kašlja, ki bi ga sicer prezrli. Posledično zaradi veliko pozitivnih testov nastane vtis izjemne epidemije. A tisto, kar šteje za oceno resnosti epidemije, so podatki o hospitaliziranih ali celo umrlih in glede tega bi težko ocenili, da se na Hrvaškem dogaja kaj zares izjemnega.
Oslovski kašelj sicer povzroča bakterija, imenovana Bordetella pertussis, ki se prenaša s človeka na človeka s kašljanjem, kihanjem ali dotikanjem okuženih površin in vnašanjem onesnaženih prstov v usta. Bakterija se nato za nekaj tednov naseli na sluznici dihal in tam sprošča toksine. Te poškodujejo migetalke dihalne sluznice, ki nam normalno poganjajo sluz navzgor proti žrelu, kjer jo nato pogoltnemo. Zaradi zastoja sluzi v dihalih in otekanja dihalne sluznice začne bolnik silovito kašljati. Predvsem majhni otroci zaradi ozkih dihalnih poti tako krčevito kašljajo in nato težko spet pridejo do sape, da sprožijo bruhanje, začasno prenehajo dihati, pomodrijo, sprožijo se jim mišični krči, zaradi hipoksije pa lahko nastanejo tudi možganske poškodbe.
Do izdelave cepiva leta 1939 je bil oslovski kašelj najpogostejši vzrok smrti otrok, med epidemijami je umrlo do deset odstotkov okuženih otrok, in še zdaj 90 odstotkov dojenčkov, mlajših od pol leta, ki zbolijo, potrebuje bolnišnično oskrbo, pri necepljenih dojenčkih v prvem trimesečju pa smrtnost ali možganske poškodbe lahko nastanejo pri štirih odstotkih. Starejši otroci in odrasli, ki niso cepljeni, prebolijo bolezen z manj zapleti (okoli pet odstotkov pljučnic), vendar je kašelj tudi pri njih lahko zelo mučen in predvsem dolgotrajen, pogosto je hujši ponoči in lahko traja do deset tednov ali več – na Kitajskem je oslovski kašelj znan kot »stodnevni kašelj«.
Cepivo, ki se uporablja proti oslovskemu kašlju, je del kombiniranega cepiva proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTaP) in zaradi svoje sestave (štirje prečiščeni proteini bakterije Bordetella pertussis) učinkovito ščiti proti glavnemu simptomu bolezni – kašlju, ki nastane zaradi toksina, ki je del cepiva. Cepivo ni zelo učinkovito pri preprečevanju naselitve bakterije na sluznici. Zato cepljeni ljudje ne zbolijo ali pa zbolijo zelo blago, po drugi strani pa cepljeni ljudje lahko za nekaj tednov naselijo povzročitelje oslovskega kašlja na svoji sluznici in v tistem času postanejo kužni za druge ljudi. Dokler sluznična imunost ne odstrani bakterij, a tudi ta zaščita traja samo nekaj let in potem se bakterije spet lahko za nekaj tednov naselijo na sluznici.
Zato povzročitelja oslovskega kašlja ne moremo in ga nikoli ne bomo mogli izkoreniniti. Kljub cepljenju vsakih nekaj let nastane epidemični val, takrat velik delež ljudi, ki so sicer cepljeni, začasno gosti povzročitelja oslovskega kašlja na svoji sluznici, in čeprav pri tem ne zbolijo ali pa je bolezen (kašelj) zelo blaga, postanejo kužni in s tem nevarni zlasti za necepljene otroke. Zato je tako pomembno, da se prav vsi otroci cepijo proti oslovskemu kašlju v starosti treh mesecev, saj je pri necepljenih samo vprašanje časa, kdaj bodo naleteli na odraslega, ki bo prav v obdobju kužnosti (čeprav brez izrazite bolezni), in bodo zato težko zboleli.
Kljub rešilnemu cepljenju, ki prepreči težji oslovski kašelj, pa zaradi občasnih in največkrat klinično neopaznih epidemij ostaja oslovski kašelj težava dojenčkov v prvem trimesečju, ker takrat še niso cepljeni. Želje sorodnikov, da bi pozibali ali pobožali novega družinskega člana pa so težko ustavljive. Marsikdo od njih kljub prošnji novopečenih staršev, naj pridejo na obisk le povsem zdravi, mimogrede pozabi svoje nedavno pokašljevanje in otroku žal poleg poljuba na lička podari še bakterijo, ki ga bo skoraj zanesljivo pripeljala v bolnišnico.
Pomembno je, da se prav vsi otroci cepijo proti oslovskemu kašlju v starosti treh mesecev, saj je pri necepljenih samo vprašanje časa, kdaj bodo naleteli na odraslega, ki bo ravno v obdobju kužnosti.
Najboljši način za preprečitev oslovskega kašlja v prvem trimesečju, ko je ta tudi najbolj nevaren, je cepljenje nosečnic. Ob tem mati izdela zaščitna protitelesa, ki prek posteljice preidejo v plodov krvni obtok, zato je novorojenček do prvega cepljenja povsem varen pred boleznijo, ne glede na kužnost sorodnikov, ki ga obiskujejo.
Žal pa v tem prednovoletnem času novorojenčkov ne ogroža samo oslovski kašelj, ampak v enaki meri tudi živahno krožeči respiratorni sincicijski virus (RSV), ki dojenčka tudi mimogrede privede do respiratorja v bolnišnici. Na srečo je tudi za preprečitev RSV pri dojenčkih letos poleti Evropska agencija za zdravila (EMA) odobrila cepivo, s katerim se cepi nosečnica, njena protitelesa pa nato ščitijo novorojenca do šestega meseca, ko je RSV za otroka najbolj nevaren.
***
Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
