Vitamini v žilo
Verjetno v tem trenutku v Sloveniji le še malokdo verjame, da bo do konca vladnega mandata rešen osrednji problem slovenskega javnega zdravstva – čakalne vrste. Čeprav je bila to prioritetna predvolilna obljuba in čeprav je jasno, da vsak zamujen mesec pri odpravi čakalnih vrst pomeni nov kamen na že zdaj nalomljen hrbet javnega zdravstva. Neizpolnjene zdravstvene potrebe, ko gre ljudem za življenje in smrt, namreč dobesedno naganjajo bolnike v vzporedni zdravstveni sistem.
Dodatni dejavnik, ki pospešuje razraščanje vzporednega zdravstva, je bil nevešče izveden »izgon« zasebnih zdravstvenih zavarovalnic iz javnih (dopolnilnih) zavarovanj. Namesto da bi znanje zasebnih zavarovalnic uporabili za izboljšanje javnega sistema, so potisnjene v vlogo »odpadnikov«. Zato zdaj zasebne zdravstvene zavarovalnice v boju za preživetje pospešeno organizirajo vzporedna zdravstvena zavarovanja »proti vrstam« ter z dogovori in pogodbami stimulirajo različne investitorje k temu, da kot gobe po dežju rastejo medicinski centri in klinike s svojo ponudbo ambulant in specialistov, ki so za zdaj še večinsko zaposleni v javnih zdravstvenih ustanovah, v svojem popoldanskem (prostem) času pa za precej višjo tarifo delajo za lastnike novih samoplačniških »klinik«.
Iz hladnega, ekonomističnega vidika bi dogodkom, ki trenutno stihijsko preoblikujejo naše zdravstvo, lahko rekli tudi realnost države, v kateri bi želeli imeti avstrijsko raven zdravstvenih uslug, realna zmožnost naših javnih financ, ki je povezana z našim BDP in družbeno produktivnostjo, pa ima za polovico manjši doseg. Namesto štirih milijard, kolikor porabimo za dva milijona ljudi, bi jih morali »po avstrijsko« dati osem. Ker Avstrijci niso ravno znani po neracionalnem organiziranju zdravstva in razmetavanju zdravstvenega denarja, je težko verjeti, da bi Slovenci znali z racionalnejšo porabo denarja zapolniti primanjkljaj, ki ga imamo zaradi svoje gospodarsko manj uspešne državne skupnosti.
Sploh, ker je naša dosedanja praksa porabe zdravstvenega denarja celo precej manj racionalna – zaradi socialnega populizma politikov o ubogih bolnikih smo brez mehanizmov, ki bi paciente navajali na racionalno koriščenje zdravstvenih uslug. Po drugi strani pri upravljanju zdravstvenih ustanov ne veljajo poslovne zakonitosti, saj je za direktorje pomembno predvsem to, da so »naši«, ostajajo pa nerealno ocenjene storitve s strani ZZZS, dopuščanje izgub, plačilnih zaostankov, preplačila medicinskih materialov in aparatov glede na tujino. Ob tovrstni tradiciji neposlovnosti in neracionalnosti si je težko predstavljati, da bi nenadoma zmogli ponuditi »avstrijsko zdravstvo« za pol cene.
Zato vrste, ki so samo materializirano priznanje javnega zdravstva, da ne zmore – niti finančno niti po kapacitetah (kar je pokazal prosluli »stresni test«). Politični odgovor na tako priznanje je po eni strani lahko kirurški in boleč – natančno opredeliti, kaj zmore javno zdravstvo opraviti in financirati za vse bolnike –, brez nedopustnih čakalnih dob, ki so samo drugo ime za segregacijo ljudi na tiste, ki se »znajdejo« (z denarjem ali brez), in na druge, ki so s tem obsojeni na nesorazmerno zdravstveno škodo in posledice. A za tak odgovor je treba imeti politično držo in kulturo, ki jo pri nas v zadnjih treh desetletjih ni bilo opaziti.
Zato je verjetnejši druge vrste odgovor – stihija. Politika se bo še naprej delala, da se v zdravstvenem sistemu nič posebnega ne dogaja, ter tako (do)pustila, da se skozi odprto rano javnega zdravstva izgnoji in propade tisto, kar bo pač propadlo. Brez načrta, kot bo pač naneslo. Tako bo sicer vse, predvsem pa bolnike, mnogo bolj bolelo, a politično nikomur ne bo treba biti kriv, in v politiki šteje predvsem to. Na koncu pa se bomo po stihijskem izgnojevanju vsi navadili, kaj v javnem zdravstvu deluje, za kaj pa je treba uvesti vzporedna zavarovanja in samoplačniške klinike, na žrtve, ki jih bo zahteval ta neprijetni proces, pa bomo, kako človeško, pozabili.
Žal pa nas prepuščanje stihiji razraščanja vzporednega zdravstva in vzporednih zdravstvenih zavarovanj tudi dolgoročno vodi v najslabšo možno obliko balkaniziranega zdravstva, v katerem bolniki po eni strani ne morejo zaupati obubožanemu in tudi strokovno sesutemu javnemu zdravstvu, po drugi strani pa vedo, da je za bleščečimi reklamami »zasebnih klinik« in profesorskih nazivov skoraj nemogoče razlikovati med vrhunskimi, učinkovitimi terapijami ter med prodajanjem dragih »terapij« brez vrednosti za bolnika.
Neredko ista klinika prodaja storitve enega in drugega tipa. Tudi v naših številnih novodobnih samoplačniških »zdravstvenih centrih« v ambulantah delajo priznani specialisti in celo profesorji, samo ena ambulantna vrata stran pa ordinirajo bioenergetiki in bioresonančni terapevti, da o »nalivanju« nesmiselnih in (pre)dragih vitaminskih infuzij v žile pacientov niti ne govorim.
Predvsem pa so v težavah bolniki, ki se v takšni mišmaš komercialni medicini ne spopadajo le s težavami svoje bolezni, ki bi se ji v resnici morali posvetiti, ampak jih pestijo še dodatne negotovosti, komu v trenutku največje nemoči zaupati svojo usodo in tudi finančno varnost sebe in svoje družine – v sistemu brez standardov in pravil.
Namesto javnega zdravstva, ki prek svojega najpomembnejšega člena, osebnega zdravnika, vodi bolnika po čimučinkovitejši poti do rešitve režav, se bolnik znajde v labirintu nemogočih čakalnih vrst in vzporednih samoplačniških »bližnjic«, ki ga zaradi finančnih interesov lastnikov »klinik« še dodatno zapletajo v nepregledne klobčiče finančnih in zdravstvenih težav. To je morda še najpomembnejša posledica stihije, ki bo zaradi nedopustnih čakalnih dob izgnojila in na koncu zabrazgotinila sedanje javno zdravstvo v nekomercialno in obubožano jedro, na drugi strani pa bodo ostale klinike, ki nudijo »potrošnikom« vse, kar so ti pripravljeni (pre)plačati.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
