O svetih in svetnikih
Med pandemijo sem večkrat pisal o skrajno vprašljivem imenovanju »strokovnih skupin«, ki jih z mislijo na lastno »agendo« oblikuje politika in jih nato javnosti poskuša prodati kot stroko, čeprav gre v resnici samo za (plačane) vladne svetovalce, ki imajo (že zaradi podpisanih svetovalnih pogodb) jasen konflikt interesov, zato ne morejo igrati javne vloge »stroke«.
Ko je na začetku pandemije Janševa vlada ustanovila strokovno skupino za omejitev in obvladovanje epidemije covida-19, je bila to slabo premišljena poteza. Predvsem v tistem delu, ko je »strokovna skupina« začela nadomeščati delovanje NIJZ kot strokovne institucije, ki jo imamo v državi prav za te namene. Namesto da bi vlada NIJZ ob pandemiji samo okrepila in nadgradila, ga je nadomestila z »lastno stroko«.
Povsem normalno je, da je vlada ob tako novem in pomembnem pojavu, kot je bila pandemija, pridobila tudi lastne svetovalce, da bi bile njene politične odločitve kompetentnejše. Taki svetovalci so dolžni po najboljših močeh predstaviti vladi svoje strokovne poglede, a hkrati so zavezani tudi lojalno molčati ob političnih kompromisih, ki jih politika nujno dela. Taka je pač vloga vladnih svetovalcev v vseh državah in političnih sistemih.
A po drugi strani je vladne svetovalce povsem nespodobno javnosti »prodajati« kot stroko ali jih na tiskovnih konferencah celo potiskati pred novinarje kot alibi za vladne odločitve. Ne, vladne odločitve so izključna odgovornost vlade, volivcev ne zanima, kako je vlada prišla do njih, s svetovalci ali brez, na koncu so edino merilo za presojo odločitev – njihove posledice.
V nasprotju z vladnimi svetovalci, ki jih ministri povsem normalno izbirajo po svoje, kot pomoč pri svojem odločanju, pa minister ali predsednik vlade v nobenem primeru ne more »izbrati stroke«. Stroka potrebuje tradicionalne institucije, v katerih se avtonomno razvija več desetletij, pripravlja pravila svojega delovanja, ohranja zapisan spomin in ima svoje lastne mehanizme za izbiro kompetentnih ekip. Seveda pa so take skupine manj pripravljene dajati strokovne alibije za posamezne vladne domislice, ukrepe in zakonske predloge.
Za potrebe dnevnopolitičnega vladnega PR-ja je tako udobno oblikovati vsemogoče strokovne in svetovalne skupine. To je med pandemijo ugotovila že Janševa vlada, na katero so letele številne kritike takratne opozicije, češ da s tem zavaja javnost in resnični stroki preprečuje, da pove svoje. A z nastopom Golobove vlade se je praksa izpostavljanja vladnih svetovalcev kot »strokovnih skupin« še dodatno intenzivirala. Ob vsaki javnomnenjski zagati vlada namesto ustreznih ukrepov najraje ustanovi še novo svetovalno ali strokovno skupino. To kaže, da pri odnosu obeh premierov do stroke ni tako velikih razlik, kot si morda sama mislita.
V čem so težave vladnih svetovalnih ali strokovnih skupin? Poleg tega da zavajajo javnost z iluzijo neodvisne stroke (kar vladni svetovalci že po definiciji ne morejo biti), so ad hoc svetovalne skupine nujno slabo učinkovite, saj je njihovo delo amatersko (vsakdanje delo članov je večinoma daleč od obravnavanih problematik), površno (zgolj udeležba na sestanku) in brez oprijemljivih ciljev in kompetenc. Posledica je hiter osip udeležbe na sestankih, ker ljudje hitro presodijo, da imajo v življenju pomembnejša opravila od brezciljnega debatiranja. Ali pa jim celo postane jasno, da so bili uporabljeni zgolj kot PR-poteza za reševanje neke pretekle javnomnenjske zagate.
Delovanju naše države gotovo ne bo pomagalo ustanavljanje vedno več vladnih svetovalnih skupin, ampak obratno – trdnejša institucionalizacija tistih, od katerih država pričakuje kakovostne odločitve. Sam sem, na primer, pogosto član zdravstvenega sveta, po definiciji najvišjega svetovalnega organa ministra za zdravje. Med najpomembnejšimi nalogami zdravstvenega sveta je presoja, ali naj neka na novo predlagana zdravstvena storitev postane del javnozdravstvenih storitev. To so odločitve, katerih finančne in zdravstvene posledice so dolgoročno zelo velike, zato je pomembno vprašanje, ali smo člani zdravstvenega svata za tako odločanje zares kompetentni. Saj je res, da smo zdravstveni strokovnjaki na svojih področjih, ampak za umeščanje zdravstvenih storitev v zdravstveni sistem pa smo, objektivno gledano, amaterji.
Še huje je, da se nova zdravstvena storitev, ki se po odločitvi zdravstvenega sveta uvrsti med javnozdravstvene storitve, nikoli več ne analizira, če je njeno izvajanje, na primer čez deset ali dvajset let, še smiselno, ali pa so se medtem pojavile uspešnejše in racionalnejše zdravstvene storitve ter bi bilo treba preostale »ukiniti«. V zavarovalniških sistemih za tovrstne redne analize in presoje poskrbijo zdravstvene zavarovalnice, ki jim seveda ni v interesu plačevati zastarele in manj učinkovite storitve. V državno financiranih sistemih so za nenehno preverjanje racionalnosti zdravstvenih storitev zadolžene javne agencije za kakovost zdravstvenih storitev (na primer NICE v Združenem kraljestvu). Pri nas ZZZS ni zmožna strokovno oceniti smiselnosti posamezne zdravstvene storitve, česa drugega pa tudi ne premoremo. In iz te zagate nam ne more pomagati še več politično navdihnjenih amaterskih svetovalnih skupin, ampak institucije z znanjem in strokovnjaki, ki vedo, kaj delajo, ker to delajo vsak dan.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
