Pogum za avtoriteto ali beg v avtoritarnost
Strah pred avtoriteto je strah pred lastno udeležbo. Avtoriteta ni nekaj zunanjega, ampak nekaj, kar sprejmemo kot lastno pripadnost, lastno zavezo, lastni vložek, lastno zaupanje in s tem lastno tveganje.
Sprejeti družbeno avtoriteto (v javne institucije, šolstvo, medicino, znanost) je podobno kot na osebni ravni sprejeti prijateljstvo ali ljubezen – gre za tveganje, ki se ga mnogi ustrašijo. Zlasti če imajo že iz otroštva osebne težave z zaupanjem.
Marsikomu je lažje kot notranje zavezujočo avtoriteto sprejeti celo avtoritarnost različnih samooklicanih voditeljev. Avtoritarnosti namreč ne doživljamo kot lastne pripadnosti, ampak kot nekaj zunanjega, kar v vsakem trenutku z eno samo kletvico lahko izpljunemo in se brez občutka izgube obrnemu k drugemu avtoritarcu. Ne da bi v sebi začutili bolečino, da smo napačno investirali svoje zaupanje, ne da bi morali kakorkoli prevprašati svoj način razmišljanja in delovanja.
Velik odmik od zaupanja v avtoriteto institucij se je zgodil med pandemijo, vzroki so razumljivi – institucije (državne, zdravstvene, znanost) so zaradi reševanja zdravstvene krize zahtevale ali svetovale izrazite spremembe življenja. To nikomur ni bilo prijetno, zato je bil razumljiv uspeh političnih in mnenjskih voditeljev, ki so začeli razglašati nekompetentnost in slabe namene vseh institucij (teorije zarote). Sprejetje tovrstnih »drugih mnenj« je bilo udoben izgovor, da spremembe življenja zaradi zdravstvene krize niso potrebne.
Vendar so po pandemiji državne in druge institucije zelo hitro »normalizirale« življenje (tudi zaradi nevzdržne ekonomske cene ukrepov) in postavile na laž teorije zarot, ki so v pandemiji videle začetek dolgotrajnega »terorja«. V resnici smo pandemijo in njene ukrepe takoj (in verjetno prehitro) pozabili.
Žal pa je ostala navada lahkotnega javnega izrekanja o nezaupanju v institucije. Po eni strani je to postal uporaben vzorec za iskanje osebnih alibijev – če nam kaj od institucionalnih pravil ali priporočil ni udobno ali všeč, se pač razglasimo za »kritične mislece« in ravnamo po svoje. Če je otrok v šoli slabo ocenjen, razglasimo nekompetentnost in škodljivost šolskega sistema.
Ta narcistični miselni vzorec so med pandemijo in nato še naprej izkoriščali politični in drugi voditelji, ki si s podpihovanjem širokega nezaupanja v avtoriteto institucij ustvarjajo prostor za lastno avtoritarnost. Avtoritarec bo najprej poskušal prepričati ljudi, da ni vredno zaupati avtoriteti institucij, na pogorišču zaupanja pa bo nato prevladal zakon moči in (pri)sile.
Vendar brez zaupanja v avtoriteto institucij, ki smo jih sami ustvarili (znanost, zdravstvo, šolstvo, sodstvo …) in celo brez zaupanja v soljudi, ki z nami neposredno bivajo (učitelji, zdravniki, novinarji, podjetniki …), ni civilizacije, ni občutka varne in organizirane človeške skupnosti. V sodobnih družbah veliko večino pomembnih življenjskih odločitev sprejemamo na podlagi zaupanja.
Kompleksnost znanja, na katerem deluje današnja družba, daleč presega razumske zmožnosti kateregakoli človeka. Ko leta 2023 moj avtomobil potrebuje popravilo, ga odpeljem na pooblaščeni servis zaradi zaupanja v avtoriteto njegovih certifikatov. In sem iskreno hvaležen, da kot nepoznavalec imam avtoriteto, na katero se lahko zanesem. Časi, ko smo tvegali servise pri cenejših multipraktikih iz sosednje ulice, so namreč že zdavnaj minili.
In podobno vsak potnik ob vstopanju na letalo nujno potrebuje zaupanje v avtoriteto letalskih institucij in certifikatov, podobno kot bolnik ob vstopu v bolnišnico potrebuje zaupanje v njeno kakovost. Čim bolj je svet kompleksen, manj ga razumemo v podrobnostih, zato naše odločitve temeljijo pretežno na zaupanju v avtoritete, ki jih sprejemamo. Avtoriteta, na katero se lahko zanesemo, je v sodobnem svetu dobrina, ki nam omogoča lažje življenje. Če me moj zobozdravnik lahko odreši kljuvajoče bolečine z dveurnim posegom polnjenja zobne korenine – zakaj bi za rešitev te svoje (zelo velike in neprijetne) življenjske težave porabil več kot dve uri svojega časa?
Ob pogoju, da seveda zaupam svojemu zobozdravniku. Zato je nujna lastnost urejenih družb, da z dobrim delovanjem svojih institucij vzdržujejo jasne predstave o avtoritetah, ki jim je mogoče zaupati, pa naj gre za nakup avtomobila ali za šolanje svojih otrok ali za naložbeno varčevanje za varno starost. In zlasti ko težje zbolimo, nočemo biti »kritični misleci«, ki bi začeli brati kupe nerazumljivih člankov o bolezenskih težavah, ampak potrebujemo izkušenega zdravnika, ki mu zaupamo.
Temelj življenja v človeški skupnosti – je zato zaupanje. Seveda so v ozadju delovanja organiziranih družb in institucij tudi zakoni in pogodbe in drugi birokratski izumi, ampak človeka skupnost dozori šele takrat, ko postane temelj medsebojnih odnosov predvsem zaupanje. Za zaupanje potrebuje človek pogum, saj gre za našo notranjo odločitev, za soudeležbo, ki v primeru neuspeha zaboli, odtrga del naše samozavesti, nam vzbudi občutek, da smo se prevarali in izpadli – bedaki.
Psihološko enostavneje se je zapreti v nazaupljiv, narcistični mehurček in z geslom »kritičnega misleca« izbirati samo sebi všečne odločitve ter na volitvah vedno znova izbirati nove obraze kot nove paštete na trgovskih policah, z vnaprejšnjim vedenjem, da okus ne bo nič posebnega in bomo naslednjič spet izbrali kaj povsem drugačnega.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
