Odpadniški zakon za jesensko trgatev

Nastajanje in sprejemanje zakona o psihoterapiji postaja resničnosti šov, ki z vsako dramatično epizodo kaže večjo ločenost politike od stroke. Zadnja epizoda zakonskega dramoleta se je zgodila ob informaciji, da je psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, ki je kot sekretarka na ministrstvu za zdravje pripravljala zakon o psihoterapevtski dejavnosti, postala dekanja nove, zasebne fakultete za psihoterapijo, ki bi ji prav »njen« zakon o psihoterapevtski dejavnosti prinesel poslovne koristi zaradi povečanega interesa študentov za študij psihoterapije. Ravno objektiven interes študentov je namreč boleča točka dosedanjih študijev psihoterapije, saj izobražujejo za poklic, ki ga je v Sloveniji težko »prodati«.

Jadro je manjkalo, motor crknil – ampak prijatelj je hotel na odprto morje

Javni zavodi po zdaj veljavni zakonodaji namreč ne razpisujejo mest za delovna mesta psihoterapevtov, saj ta poklic v Sloveniji ni opredeljen in registriran. Diplomantom psihoterapije zato preostane le izvajanje zasebnih, samoplačniških praks, za katere pa je v našem družbenem in socialnem okolju razmeroma malo zainteresiranih »klientov«. Pa še ti se na neurejenem »psihoterapevtskem trgu« težko znajdejo, saj se za takšne ali drugačne psihoterapevte razglaša veliko šarlatanov, ki v stiski ljudi vidijo dobro poslovno priložnost in ponujajo svoje »čudežne« rešitve vsakomur, ki jih je pripravljen plačati. Ljudje v stiski težko sami presodijo, kdo jim lahko zares pomaga, kdo pa bi se rad le okoristil.

Zakonska ureditev na področju psihoterapije je zato nujna, ne le za potencialne »kliente«, ampak tudi za zainteresirane študente, ki jim študij na koncu nujno pusti grenak okus – po nekaj deset tisoč evrih šolnin (na primer na zasebni Univerzi Sigmunda Freuda, SFU) in s slabo možnostjo prakticiranja poklica dobijo povsem upravičeno vtis, da je študij psihoterapije bolj namenjen koristim profesorjev kot pa študentom. Kar za dolgoročni obstoj SFU ni dobra perspektiva. Podobno velja tudi za študij zakonske in družinske terapije na teološki fakulteti – tam sicer zaradi njene vpetosti v Univerzo v Ljubljani (UL) ni šolnin, a možnosti za prakticiranje neopredeljenega »psihoterapevtskega poklica« so slušateljem vseeno močno omejene na delovanje v zasebnih zavodih in s klienti, katerih verska prepričanja se skladajo s teološko doktrino.

Izpiti

Zakonska regulacija novega poklica, ki naj bi nastal na podlagi zelo neusklajenega študijskega programa SFU in teološke fakultete z drugimi študijskimi programi UL, je vse prej kot preprosto opravilo. Že usklajevanje na čisto akademski ravni (na primer o tem, katere psihoterapevtske prakse so učinkovite in katere ne) bi zahtevalo izjemno sistematične, nevtralne in spretne pogajalce. Ter verjetno tudi korekcije programov SFU in teološke fakultete. Še mnogo več usklajevalske spretnosti pa bi potrebovali za regulacijo poklica in njegove umeščenosti na trg dela in storitev, sploh, kadar govorimo o zdravstvenih storitvah.

Foto: Jure Eržen Foto

Danes je očitno, da opisanih spretnosti ni premogla glavna »pogajalka« pri pripravi zakona, psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. Njen izbor za to funkcijo je, očitno povsem zgrešeno, opravil minister Daniel Bešič Loredan v skladu s svojo samopodobo »junaškega odpadnika« (renegade), ki si lahko vzame pravico za nekonvencionalne poteze. Samopodoba nekonvencionalnih »odpadnikov« je tudi sicer opazna pri kadrovskih izborih vlade (dr. Brecelj) in na kratki rok vsaj medijsko deluje, saj vzbuja vtis energičnosti in učinkovitosti. Ampak dolgoročno stvari delujejo, če so pravilno postavljene, sicer pa ne delujejo. Minister Bešič Loredan je to že po enem letu ministrovanja občutil na lastni koži, dr. Mojci Zvezdani Dernovšek pa je njeno »odpadniško« soliranje pri pripravi zakona o psihoterapiji tudi prineslo strokovni in politični fiasko.

Nad zakonskimi rešitvami se zgraža in jih zavrača celotna zdravstvena, pedagoška in tudi širša akademska stroka, saj je zakon napisan predvsem za reševanje brezposelnosti diplomantov zasebnih in teoloških psihoterapevtskih študijev na način, da bi njihove zaposlitve financirali z napotnicami ZZZS. Namesto da bi premislili potrebe po študiju, katerega diplomanti ne dobijo dela, bi reševali brezposelnost slednjih z ustanavljanjem še več zasebnih psihoterapevtskih študijev in na račun denarja iz zdravstvene blagajne. Vse to pa bi zakon uveljavil brez uskladitve z zdravstveno stroko, ki trenutno enotno zatrjuje, da diplomantov SFU in teološke fakultete ne vidi kot sodelavcev pri obravnavi njihovih pacientov.

Resolucije

Tudi na strani uporabnikov, ki potrebujejo psihoterapijo, zakon ne bo prinesel nič pozitivnega, saj populistično obljublja psihoterapijo na napotnice za vse. To bo povzročilo podobne zagate z vrstami, kot so zdaj pri napotnicah za fizioterapijo, ki bi jo v določenem starostnem obdobju vsakdo od nas do neke mere potreboval. A če gremo v čakalno vrsto za fizioterapijo vsi tisti, ki nas samo nekaj boli in tišči, čakalne vrste popolnoma zamašimo. Zato vsi tisti, ki fizioterapijo resno potrebujejo, ker so imeli prometno nesrečo, poškodbo ali resnejšo bolezen, pristanejo v isti, povsem zamašeni čakalni vrsti – in si morajo sami plačevati fizioterapijo, če jo hočejo pravočasno dobiti.

Identično bo s psihoterapijo, če bomo skladno z zakonskim predlogom uveljavili diskurz, da vsakdo potrebuje psihoterapijo. Čakalne vrste bodo glede na finančne okvire naše ZZZS v hipu zamašene in prav tistim, ki bi zares potrebovali psihoterapijo ali psihiatrično obravnavo, zaradi svojega pomanjkanja energije za prerivanje skozi vrste ne bo uspelo priti do nje.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.