Molitve za tak ali drugačen venec
Ljudje molijo za nas, mi pa naj bi bili ogorčeni. Zakaj le! Če torej drži, da se na Kongresnem trgu zbirajo pravi kristjani, je skoraj logično (naivno logično, pravzaprav), da altruistično molijo tudi za nas. Ste kdaj videli, da bi kristjani molili samo zase, in ne tudi za vse druge grešnike?
Krščanska ljubezen in bratstvo sicer, škoda, malce izhlapita, ko glavni pastir zabiča, da molivci ne smejo niti besedice podariti medijem. Takšna stroga zaupnost hitro vzbudi domneve o zarotniški nravi molitev. Da je torej v ozadju vendarle nekaj, kar ni za vsa ušesa. Še posebej, ker se molitev v Ljubljani ni rodila spontano, v skromni duši vernika, ki v trenutku bolečine išče pomoči najvišjega kralja. Bistri pastirji so ritual opazili v religiozno (in nasploh) zelo oboroženi Ameriki in iskro globoke ponižnosti preselili v napredno Poljsko. Od tam pa so tehnologijo (know-how) izvozili v še naprednejše bogaboječe evropske države. Gre torej za tehnologijo, ki na najbolj popoln način zagotavlja pastirsko tolažbo duha.
Predstavljajte si, da ste v letalu, v katerem pilota med poletom zadene kap. Imate samo dve možnosti: da sedete za komandno ploščo sami ali da začnete moliti. Po mojem bi bila molitev učinkovitejša.
Do podobnega spoznanja so se po poglobljenih preudarkih dokopali tudi mladi fantje in njihovi strici iz ozadja, ki jim je do reševanja slovenskih duš. Vrag je šalo odnesel. Za pastirski poklic se odloča vsega kak ducat ali dva nadobudnih ovčarjev, napočil je torej skrajni čas za know-how. Situacija tudi sicer ni rožnata. Politika je vse bolj obremenjena z zahtevnimi nalogami. Slovenski politiki morajo skrbeti za svetovno varnost, reševati morajo svet pred vojnami, pred podnebnimi spremembami ... Politika ima (tako kot vsi, pravzaprav) preobilico dela in skrbi. Da bi se kdo lotil popravila naših konkretnih čevljev, ki žulijo naše prste na nogah, pa malo morgen. Da bi kdo na primer poskrbel za večje število zdravstvenih delavcev, za širše ceste, za hitrejše vlake, za desetinko znosnejše penzije, za voljnejše učitelje ... Dajte no! Ministrica nas prepričuje, da so naše ceste še preširoke in da bi s širšimi cestami ljudje kupovali le še več avtomobilov. Ma ne bomo mi podpirali nemških in kitajskih avtomobilskih komunističnih kapitalistov, če gremo lahko peš. Minili so časi avtomobilnosti. Zato bo kolega Ali na svoji poti na Dunaj pustil zunaj ne samo trebuh, ampak tudi noge, če misli, da ga bo vlak pravočasno pripeljal na cilj. Saj smo vendarle družba mobilnosti.
Samo vprašanje časa je, kdaj bodo tudi ministrom predlagali klečanje in molitve za tak ali drugačen venec.
Ker je torej vseh teh nalog, od pridelave krompirja, sadja in zelenjave do dajanja injekcij in delitve tablet, za tako malo ministrov (zdaj je moral Šarec prevzeti še kmečko vojsko) občutno preveč, so molitve na prostem v resnici zadnje upanje. Samo upamo lahko, da bodo katoličanom sledili tudi protestanti, pravoslavci, muslimani, taoisti, budisti, hindujci, judje, džainisti in še vsi drugi. Seveda se bodo morali dogovoriti za pravičen urnik na Kongresnem trgu. Molitev ni nikoli preveč. Saj nikoli ne vemo, kateri od nebeških vladarjev je bolj strokovno usposobljen za rešitev posamičnega problema.
Molitve koristijo tudi Damjanu Žuglju in njegovi četici radovednežev, ki so bili po stari slovenski skrbi za čiste račune prisiljeni izvedeti, kako je z bančnimi računi skupine sumljivih ljudi. Zelo jih je skrbelo za novomeškega škofa, za predsednika državnega zbora, za nekatere novinarske predrzneže, podjetnike in druge vplivneže, za katere bomo še izvedeli. Žugljevi so se preprosto bali, da so bankovce prali z napačnimi detergenti. To bi usodno sesulo slovenski sistem čistih obračunov. Anonimna pisma so priletela kot nalašč, v pravem trenutku, in spodbudila Žugljeve čistilce potencialno nevarnih računov.
Da jutranja molitev na glavnem mestnem trgu učinkuje, preusmerja pozornost in celo vzorno povezuje parlament, dokazuje temeljita čistka vlade, ki je še psi čuvaji niso kaj prida povohali. Mediji so se morali ukvarjati s katastrofo v Gazi, s slovenskim Watergatom, s puljenjem zastavic, pa še slovenski nogometaši so se pravi čas zbudili ... Koga potem sploh še zanima, da je Golob z enim samim zamahom kupil Janezov know-how za sestavo racionalne vlade! Odkar Urška odhaja sama na ples, je samo še vprašanje časa, kdaj bodo tudi ministrom predlagali klečanje in molitve za tak ali drugačen venec vsak četrtek zjutraj pred vladnimi sejami. Očitno res delajo čudeže.
