Nerazumljeni alkimisti
Vladarji imajo že od nekdaj radi vizionarje. Tehnološke, seveda, takšne, ki obljubljajo čudežne naprave in pripravke, neusahljive vire bogastva in osupljive eksperimente. Vsak srednjeveški kralj, ki je dal kaj nase, je imel v svojem spremstvu alkimista.
Skrivnostnega tehnologa, ki je v svojem skrivnem laboratoriju opravljal napol prepovedane preizkuse. Danes ni predsednic ali predsednikov, ki se ne bi obdali z vsaj enim specialistom za umetno inteligenco ali genski inženiring, če teh strok ravno ni pri roki, pa vsaj z nekaj ekonomisti in atomskimi fiziki.
Paralel s pravljično preteklostjo je veliko, tudi če pogledamo globlje. In to kljub dejstvu, da se knjige in priročniki, s katerimi so se nekoč obdajali alkimisti, danes zdijo povsem nerazumljivi in docela trapasti. V slovitem navodilu, kako ustvariti kamen modrosti, Dvanajstero ključev, recimo beremo, kako je treba kralja premagati s kraljevsko vodo in ga popolnoma raztreščiti, narediti nevidnega.
Kaj naj bi to pomenilo, da je treba kralja neke države premagati in utopiti, da se njegovega trupla ne najde več? Ker se je ta knjiga nekoč valjala po vsakem poštenem dvoru Evrope, gotovo ni šlo za napotke političnim revolucionarjem. Očitno je šlo za prispodobo – ampak kaj točno naj bi pomenila?
Ko je svet alkimijo pozabil, so jo na novo odkrili mistiki in v teh čudnih knjigah brali napol verska besedila. Za Junga je bila alkimija zahodnjaška različica joge. In tako je iz skrivnostnih starih knjig in plodnih domišljij nastajala vedno bolj fantastična slika o tem, kaj so počeli eni najbolj iskanih in najbolje plačanih strokovnjakov, ki so kdaj hodili po svetu. Šele pred nekaj leti se je alkimističnih knjig lotil ameriški profesor kemije – in zgodovine znanosti, Lawrence Principe.
S kombinacijo kemijskih eksperimentov in zaprašenih, stoletja starih laboratorijskih dnevnikov je prepričljivo pokazal, da se alkimistom ni bledlo. Bili so raziskovalci, ki so svoje eksperimente v javnosti opisovali pač v metaforičnem jeziku, kot obliko varovanja intelektualne lastnine pred nepooblaščenimi, deloma pa zaradi učinka, ki ga je takšen govor imel na njihove sodržavljane. Kralj zveni bolj mistično kot zlato, kraljevska voda veliko bolj gladko kot mešanica dušikove in klorovodikove kisline, ki zlato topi. In nevidni kralj je veliko bolj imeniten naziv kot zlatov klorid, ki v tej reakciji nastane.
Jezik alkimistov se nam torej zdi tako oddaljen, ker smo pač pozabili, da so te metafore nekoč imele tudi ozek tehnični pomen. Vendar iz tega še ne sledi nujno, da danes metafor ne uporabljamo več. Strokovnjaki za umetno inteligenco, denimo, veliko govorijo o živčnih celicah pa mrežah, nasprotnikih, pronicanju – v mislih pa imajo samo različne načine, kako stroji obdelujejo zaporedje ničel in enic.
Morda se bodo te metafore čez petsto let zanamcem zdele prav tako razumljive, kot se nam danes razprave alkimistov (in zanimiva bodo nova religijska gibanja, ki bodo današnje znanstvene članke jemala kot spiritualne alegorije). A v primeru znanstvenih metafor je seveda jasno, da imajo natančen pomen, tudi če ga ljudje zunaj ozkih disciplin najbrž ne poznajo in je vse, kar zaznajo, kopica slikovitih besed. Večja težava nastane tam, kjer se v ozadju metafor ne skriva jasno, sistematično in dodelano znanje. Denimo pri vprašanjih gospodarske politike.
Gospodarska slika je odvisna od gledišča, ali se vidijo zeleni poganjki gospodarskega okrevanja ali pa gre zgolj za odboj mrtve mačke. Rast ima obliko črke V, W, U, L ali palice za hokej. Na nepremičninskem trgu se nemara napihuje mehurček, na borzah utegnejo medvedi izriniti bike. Nabavne verige so napete, čakamo, kateri bo najšibkejši člen, ki bo prvi počil. Šumi in šoki se od spodaj ob toku prenašajo navzgor in se v logistiki odražajo z učinki biča bikovke.
Vsi se sprašujemo, ali bo rast cen košarice potrošniških dobrin samo prehodna ali pa se bodo inflacijska pričakovanja iztirila in se bo začela spirala rasti. Živalske duhove na trgih bo treba spodbuditi z javno potrošnjo, trdijo nekateri, saj da ima to precejšen multiplikator, druge je strah, da se bodo projekti s časom izkazali kot beli sloni, imajo radi denar, toda sovražijo njegovo tiskanje. Ampak na koncu dneva je vedno ista dilema, ali bomo kolač povečali ali razrezali, ali bomo kupili maslo ali topove.
Kar dela takšno besedilo absurdno, je zgolj in samo preobilica metafor. Z nobeno od teh metafor ni nič narobe, nasprotno – če bi tu in tam kakšno zbrisali, bi dobili precej standarden komentar gospodarskega dogajanja, čeprav je seveda treba priznati, da bi v angleškem prevodu zvenele še bolj vsakdanje.
Tako imajo seveda metafore svojo koristno vlogo. Gospodarstvo je namreč kompleksno in tudi najboljši umi lahko doumejo samo kanček. Metafore nam pomagajo, da lahko razmišljamo o težavah, ki presegajo naše miselne zmožnosti.
Ampak na določeni točki je metafor preveč in stik z resničnostjo je presekan, bliže vsakdanjemu dojemanju alkimije kot znanosti. In tako je treba zahtevati, da so v ozadju gospodarskih ukrepov več kot samo impozantno zveneče pripovedi.
***
Jure Stojan je partner in direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve
