O jezikih
Večina ljudi danes govori en in isti jezik – jezik pragmatičnosti, pa naj ta pragmatičnost zveni angleško, špansko, slovensko ali kitajsko.
Odpri galerijo
FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Ker smo konec septembra praznovali evropski dan jezikov, bi morda lahko kakšno rekli tudi o njihovi sodobni (ne)raznolikosti. Kot nekdo, ki so mu v šoli vtisnili prepričanje, da »ni za jezike«, se na ta dan vedno kisam v razmišljanjih o tem, kako malo jezikov znam, kako znam tiste, ki sem se jih učila, preslabo, in kako so moji možgani prestari (ali pa preutrujeni) za usvajanje česa novega. Svetla točka v tem kisanju je podoba ljudi, ki jim prijetno zavidam: ne tistih, ki znajo ogromno jezikov, temveč tistih, ki obvladajo kaj starega in/ali mrtvega. Recimo latinščino in staro grščino. Ne zato, ker bi bilo njuno učenje kaj posebno težkega, konec koncev sodita med indoevropske jezike, pač pa zato, ker se mi zdi, da so ti ljudje skupaj z njima vsrkali tudi svojevrstno »vednost« o naši kulturi in civilizaciji. V tej moji predstavi je vsekakor dobršen del mistifikacije, nekaj malega pa je, verjamem, tudi resnice.
Zasebna nekatoliška šola v sosednji vasi se, kot pravi, osredotoča na »jezike, šport in nove tehnologije«. Če se malo pozanimate, ugotovite, da so ti »jeziki« predvsem angleščina, v kateri poteka več kot osemdeset odstotkov poučevanja. Kastiljščina in valencijščina, ki se sicer govorita v naših krajih, sta omejeni na šolski predmet. Angleščini se pozneje priključita še nemščina in francoščina kot – za iskanje službe – najbolj »uporabna« in »perspektivna« jezika.
»Šport« na prvo žogo zveni precej antično, zdrav duh v zdravem telesu, a v resnici je to besedo treba prevesti v sodobni jezik: če si pogledate življenjepise »uspešnih« podjetnikov, menedžerjev ali politikov, boste ugotovili, da je že skoraj vsak od njih vsaj maratonec, če ne triatlonec (ali celo »ironman«). Da ne bo pomote: tudi sama rada tečem, moti me le to, da je dandanes (ekstremni) šport postal organski del »uspešnosti«, tako rekoč edini način »preseganja samega sebe«, maratonec pa podoba sodobnega (profanega) puščavnika, ki ga ne zanimajo nebesa, ampak le učinkovito klatenje zvezd z neba.
Tisto, s čimer se ta šola najbolj ponaša, so »nove tehnologije«. Ta besedna zveza (staršem za njihove otroke) obljublja konkurenčnost, uspešnost, naprednost – skratka, svetlo prihodnost. A tehnika in tehnologija sta, kot so ugotavljali že mnogi modri ljudje daleč nazaj, dvorezen meč. Obljubljali so nam, da bomo nekoč lahko nehali delati, ker bodo namesto nas garali stroji/roboti, mi pa bomo – zahvaljujoč napredku v medicini tako rekoč nesmrtni – ležerno uživali sadove svojih tehnoloških izumov. Te obljube se niso izpolnile: mnogi zaradi tehnologije resda izgubljajo delo, a v tem ne »uživajo«, drugi pa le delamo vedno več, bolehamo pogosteje in mlajši, življenje in delo postajata vedno bolj zapletena, medčloveški odnosi pa razosebljeni.
Tehnika in tehnologija sta total(itar)ni, brišeta razlike, dušita individualnost in družbo spreminjata v brezoseben kolektiv. Ponavlja se starodaven scenarij, po katerem se sleherna (u)stvar(jenina) upre svojemu stvarniku: namesto da bi človeštvo obvladovalo tehnologijo v svoje dobro, ga tehnologija zasužnjuje. Banalen (vsakdanji) primer so otroci, ki so, še preden so dobro spregovorili, že doživeli svojo prvo abstinenčno krizo – ob odtegnitvi tablice ali telefona.
Ko sem izvedela za to šolo, me je kot mater najprej obšla misel: kdo pri zdravi pameti bi tja vtaknil svojega otroka – in za to še plačal? A zdrava pamet je raztegljiva kategorija. Takšnih staršev je ogromno, še več pa je, sumim, tistih, ki bi si to želeli, a si tega ne morejo privoščiti. In prepričana sem, da oboji svojim otrokom želijo le »dobro«.
In tu smo pri drugi ravni jezikov in njihove sodobne (ne)raznovrstnosti. »Dobro« je danes za družbo kot kolektiv pravzaprav sinonim za »uspešno«, »uporabno«, »koristno«, »unovčljivo«, »konkurenčno«, »napredno«. Večina ljudi danes govori en in isti jezik – jezik pragmatičnosti, pa naj ta pragmatičnost zveni angleško, špansko, slovensko ali kitajsko. Nacionalni jeziki so le še narečja skupnega jezika, ki se ga morda ne zavedamo, a ga poslušamo in beremo na vsakem koraku. (V tem smislu bi lahko bili migranti naše upanje – če se ne bi asimilirali, ampak bi vztrajali pri svojem »jeziku«, če ga še govorijo, našega neoliberalnega pa bi ponižali na raven šolskega predmeta, nekakšnega živega fosila, raritete, opozorila, kako se, če želimo kot človeštvo preživeti, ne sme govoriti. Ampak ali je to mogoče? Ali ni sintaksa našega neoliberalnega jezika preveč vabljiva, medmeti preveč medeni, ločila ravno prav preprosta?)
Ko so po oktobrski revoluciji oblast prevzeli boljševiki, so uresničili stare sanje: reformirali so pisavo, jo poenostavili, odpravili »neuporabne« znake in tako odstranili njeno simbolno razsežnost, s čimer so ubili dve muhi na en mah: neukemu ljudstvu so olajšali usvajanje jezika, obenem pa so mu otežili dostop do lastne preteklosti. Iz šol so poleg filozofije izrinili tudi tuje jezike, v nemilosti sta bili predvsem »neuporabni« latinščina in stara grščina kot »tuja elementa«: pomenili sta namreč vez z osovraženo preteklostjo, bili sta opomin in spomin na tisto, kar naj bi človek bil. Oni, boljševiki, so namreč hoteli ustvariti novega človeka – po podobi in podobnosti, ki so si ju zamislili sami.
Če vam kdo ponosno reče, da tekoče govori pet jezikov, bodite zadržani. Počakajte, da spregovori. Morda boste ugotovili, da obvlada le pet narečij jezika našega neoliberalnega imperija. In če so meje tega jezika obenem tudi meje našega (duhovnega) sveta, kako bleda in ploska je podoba, ki jo zasledujemo?
***
Urša Zabukovec je dr. literarnih ved, prevajalka in esejistka, živi v Španiji
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Zasebna nekatoliška šola v sosednji vasi se, kot pravi, osredotoča na »jezike, šport in nove tehnologije«. Če se malo pozanimate, ugotovite, da so ti »jeziki« predvsem angleščina, v kateri poteka več kot osemdeset odstotkov poučevanja. Kastiljščina in valencijščina, ki se sicer govorita v naših krajih, sta omejeni na šolski predmet. Angleščini se pozneje priključita še nemščina in francoščina kot – za iskanje službe – najbolj »uporabna« in »perspektivna« jezika.
»Šport« na prvo žogo zveni precej antično, zdrav duh v zdravem telesu, a v resnici je to besedo treba prevesti v sodobni jezik: če si pogledate življenjepise »uspešnih« podjetnikov, menedžerjev ali politikov, boste ugotovili, da je že skoraj vsak od njih vsaj maratonec, če ne triatlonec (ali celo »ironman«). Da ne bo pomote: tudi sama rada tečem, moti me le to, da je dandanes (ekstremni) šport postal organski del »uspešnosti«, tako rekoč edini način »preseganja samega sebe«, maratonec pa podoba sodobnega (profanega) puščavnika, ki ga ne zanimajo nebesa, ampak le učinkovito klatenje zvezd z neba.
Tisto, s čimer se ta šola najbolj ponaša, so »nove tehnologije«. Ta besedna zveza (staršem za njihove otroke) obljublja konkurenčnost, uspešnost, naprednost – skratka, svetlo prihodnost. A tehnika in tehnologija sta, kot so ugotavljali že mnogi modri ljudje daleč nazaj, dvorezen meč. Obljubljali so nam, da bomo nekoč lahko nehali delati, ker bodo namesto nas garali stroji/roboti, mi pa bomo – zahvaljujoč napredku v medicini tako rekoč nesmrtni – ležerno uživali sadove svojih tehnoloških izumov. Te obljube se niso izpolnile: mnogi zaradi tehnologije resda izgubljajo delo, a v tem ne »uživajo«, drugi pa le delamo vedno več, bolehamo pogosteje in mlajši, življenje in delo postajata vedno bolj zapletena, medčloveški odnosi pa razosebljeni.
Tehnika in tehnologija sta total(itar)ni, brišeta razlike, dušita individualnost in družbo spreminjata v brezoseben kolektiv. Ponavlja se starodaven scenarij, po katerem se sleherna (u)stvar(jenina) upre svojemu stvarniku: namesto da bi človeštvo obvladovalo tehnologijo v svoje dobro, ga tehnologija zasužnjuje. Banalen (vsakdanji) primer so otroci, ki so, še preden so dobro spregovorili, že doživeli svojo prvo abstinenčno krizo – ob odtegnitvi tablice ali telefona.
Ko sem izvedela za to šolo, me je kot mater najprej obšla misel: kdo pri zdravi pameti bi tja vtaknil svojega otroka – in za to še plačal? A zdrava pamet je raztegljiva kategorija. Takšnih staršev je ogromno, še več pa je, sumim, tistih, ki bi si to želeli, a si tega ne morejo privoščiti. In prepričana sem, da oboji svojim otrokom želijo le »dobro«.
In tu smo pri drugi ravni jezikov in njihove sodobne (ne)raznovrstnosti. »Dobro« je danes za družbo kot kolektiv pravzaprav sinonim za »uspešno«, »uporabno«, »koristno«, »unovčljivo«, »konkurenčno«, »napredno«. Večina ljudi danes govori en in isti jezik – jezik pragmatičnosti, pa naj ta pragmatičnost zveni angleško, špansko, slovensko ali kitajsko. Nacionalni jeziki so le še narečja skupnega jezika, ki se ga morda ne zavedamo, a ga poslušamo in beremo na vsakem koraku. (V tem smislu bi lahko bili migranti naše upanje – če se ne bi asimilirali, ampak bi vztrajali pri svojem »jeziku«, če ga še govorijo, našega neoliberalnega pa bi ponižali na raven šolskega predmeta, nekakšnega živega fosila, raritete, opozorila, kako se, če želimo kot človeštvo preživeti, ne sme govoriti. Ampak ali je to mogoče? Ali ni sintaksa našega neoliberalnega jezika preveč vabljiva, medmeti preveč medeni, ločila ravno prav preprosta?)
Ko so po oktobrski revoluciji oblast prevzeli boljševiki, so uresničili stare sanje: reformirali so pisavo, jo poenostavili, odpravili »neuporabne« znake in tako odstranili njeno simbolno razsežnost, s čimer so ubili dve muhi na en mah: neukemu ljudstvu so olajšali usvajanje jezika, obenem pa so mu otežili dostop do lastne preteklosti. Iz šol so poleg filozofije izrinili tudi tuje jezike, v nemilosti sta bili predvsem »neuporabni« latinščina in stara grščina kot »tuja elementa«: pomenili sta namreč vez z osovraženo preteklostjo, bili sta opomin in spomin na tisto, kar naj bi človek bil. Oni, boljševiki, so namreč hoteli ustvariti novega človeka – po podobi in podobnosti, ki so si ju zamislili sami.
Če vam kdo ponosno reče, da tekoče govori pet jezikov, bodite zadržani. Počakajte, da spregovori. Morda boste ugotovili, da obvlada le pet narečij jezika našega neoliberalnega imperija. In če so meje tega jezika obenem tudi meje našega (duhovnega) sveta, kako bleda in ploska je podoba, ki jo zasledujemo?
***
Urša Zabukovec je dr. literarnih ved, prevajalka in esejistka, živi v Španiji
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
