Poletno utelešenje

Naše telo je, pa kakorkoli pogledate, del narave. Zato je naša tesnoba zaradi samoizločenja iz nje čedalje močnejša. Izražamo in blažimo jo različno; v zadnjih letih, še zlasti v mestih, se kaže v svojevrstnem vračanju če že ne k naravi, pa vsaj k vsemu, kar se oglašuje kot »naravno«, »biološko«, »ekološko«, čim manj predelano, sintetično, umetno, oddaljeno. V Valencii, na poti od postaje do »moje« kavarne oziroma bara, se vedno sprehodim mimo »naravnih« trgovinic. Včasih vstopim, zaokrožim, opazujem. Stranke razdelim v dve skupini: na turiste, zvečine tiste severnejše, za katere je tu vse zelo poceni in je zato te stvari – po današnji logiki – pač treba kupiti, ter na domačine, prebivalce Valencie. Tiste, ki jih tesnoba žene nazaj k naravi. To hrepenenje po izgubljenem se izraža v vsem: ...