Posneto mleko
Nedavno je dr. Dušan Keber v TV-intervjuju s Ksenijo Horvat plastično povedal, zakaj je proti zasebnim zdravstvenim izvajalcem: »Zasebna bolnišnica bo 80-letno pacientko s kilo poslala v javno bolnišnico. Dvajsetletnega pacienta s kilo bodo zasebniki z veseljem operirali. Temu pravimo posnemanje smetane.« Podobno je tudi v včerajšnjem Delovem intervjuju Mileni Zupanič povedal strokovni direktor SB Novo mesto Boštjan Kersnič. Po njegovem mnenju ZZZS s pavšalnim in neažuriranim plačevanjem po skupinah primerljivih primerov (SPP) dobesedno »sili« zasebnike, da se usmerjajo samo v izvajanje dobičkonosnih posegov (na primer ortopedskih operacij, vgrajevanja žilnih opornic ter srčnih spodbujevalnikov), medtem pa številne stroke, ki z vsakim novim bolnikom povzročajo dodatno izgubo, izumirajo, saj ostajajo brez zdravnikov. Odločitve zdravnikov o tem, kje in kaj bodo delali, namreč so in bodo verjetno še naprej ne glede na ide(ologi)jo »zdravstva brez profita« ostale na trgu. O sistemu, ki bi nekoga silil delati mimo njegovih izbir, menda še ne razmišljamo.
Seveda opis »pobiranja smetane« lahko beremo kot zgodbo o pohlepnih zasebnikih, ki jim ni mesta v javnem zdravstvenem sistemu. A v resnici je to opis javnega sistema, ki nima kompetentnega upravljavca. Vsak mehanik zna sestaviti račun, ki bo ustrezal stroškom za servis avtomobila glede na njegovo starost, dotrajanost, poškodbe. »Posnemanje smetane« je samo beden izgovor za popolno nezainteresiranost upravljavcev javnega zdravstva, da bi vzpostavili funkcionalen, realen, odgovoren in učinkovit sistem financiranja zdravstvenih storitev.
Zadrega, ki jih ima naša politika z zasebnimi izvajalci javnih storitev ni ideologija, ampak panični sindrom. Ni razloga, da bi zasebni družinski zdravnik slabše skrbel za svojih 1500 oskrbovancev kot njegov kolega, zaposlen v občinskem zdravstvenem domu. Panika, da bi zasebniki v službi javnih sistemov le-te uničili, je samo strah (političnega) upravitelja javnega sistema pred samim seboj. To je njegovo črno (samo)priznanje, da je sistem, ki ga upravlja, tako zelo slabo voden, da bi že nekaj iznajdljivih zasebnikov povzročilo njegovo sesutje.
In to žal, večinoma celo drži. Vsaj o zdravstvu lahko trdim, da se njegova organizacija v zadnjih treh desetletjih ni premaknila od sistema centralistične kadrovske subordinacije – pomembno je nastaviti »naše« direktorje in nadzorne svete, ne glede na izkušnje, znanje in kompetence iz vodenja zdravstvenih sistemov. To je eden glavnih vzrokov, da se zdravstvena politika boji zasebništva kot hudič križa. Zato ker nihče v zdravstvenem sistemu, niti ministrstvo za zdravje niti ZZZS, nista strokovno in organizacijsko zmožna presoditi o ustreznosti in kakovosti posamičnega zdravljenja oziroma zdravstvene storitve. In vse to ustrezno ovrednotiti. To je vsa modrost! A žal ne znajo oceniti niti storitev zasebnikov niti storitev »državnih« ustanov, le da se pri zadnjih »na lepe oči« predpostavlja, da so njihovi direktorji ob vseh političnih blagoslovih že pravi in vedo, kako in kaj. Zasebniki pa bi lahko prišli v skušnjavo »zaslužkarstva«, ki jim ga nekompetentni upravljavec zdravstva seveda ne bi bil sposoben dokazati – od tod panika pred zasebniki. A pravzaprav gre za paniko upravljavca sistema pred samim seboj, pred lastnim neznanjem in nesposobnostjo. Vse ima v rokah, karkoli lahko stori ali spremeni, pa kljub temu ne zna!
Pred leti je afera Zimmerman izvrstno razkrila, da je doseg upravljanja zdravstva pri nas izključno računovodski – seštevanje in obračunavanje v excelu vnaprej zacementiranih storitev. Zimmermanu nihče od upravljavcev zdravstva, niti ministrstvo niti ZZZS, ni bil zmožen povedati, ali so njegove »terapije« krčnih žil korektne ali so mazaštvo. Danes namreč ministrstvo za zdravje sicer formalno vodi zdravstveno politiko, vendar je brez strokovnjakov, znanja, informacij in analitičnih kapacitet, ki bi znale presoditi o standardih izvajanja zdravstvenih storitev. Ministrstvo za zdravje formalno načeluje zdravstvenim ustanovam, vendar ne zna odločiti o potrebnosti njihovega obstoja in njihovih programov, ne zna določiti standardov dela, ne zmore reorganizirati delo ustanov skladno s potrebami ljudi in česarkoli se konkretno loti, izpade diletantsko. Zato se vsi slovenski upravljavci javnega zdravstva panično bojijo zasebnikov, saj jih ne znajo strokovno ovrednotiti. To seveda v enaki meri velja tudi za vrednotenje državnih izvajalcev. Razlog za večje zaupanje državnim ustanovam je zgolj naiven predsodek, da tam, kjer nimajo motivov za dobiček, tudi motivov za goljufanje ne more biti. Pa tudi to ni res, afere z nabavljanjem medicinskih pripomočkov so pokazale, da gre v državnih ustanovah samo za drugačno tehniko goljufij. Kjer je volja, je pot!
Skrajni čas je, da upravljavec sistema zdravstveno stroko resno vzame v roke, vzpostavi standarde zdravstvenih storitev, izmeri vsak segment zdravstva in brez predsodkov izbere najboljši način za njegovo delovanje. Trditi, da je treba imeti samo državne zdravstvene ustanove, je bežanje državnih upravljavcev pred lastno nemočjo in nekompetenco. Upravljavec, ki želi imeti optimalno zdravstvo, mora imeti na voljo vse mogoče organizacijske strategije, državno in zasebno, tržno in monopolno, tekmovalno in dirigirano. Če se pri operaciji hrbtenice morda najbolj obnese konkurenca med več državnimi bolnišnicami, je operacijo kolena morda uspešneje ponuditi v odprtem razpisu zasebnikom, za zdravljenje prirojenih okvar jeter pa monopolno določiti en sam bolnišnični oddelek. Namesto govorjenja na pamet in skozi očala predsodkov mora dober upravljavec imeti orodja za merjenje učinkov in se odločati glede na rezultate ter tudi spreminjati svoje odločitve, ko tako pokažejo izračuni.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
