Kaj se zgodi, če narodu razdeliš vavčerje? Eni gredo še bolj na dopust in si privoščijo še kaj več, drugi ne gredo nikamor, ker z boni niti v peči ne morejo podkuriti.
Še večje dileme butnejo na plan, ko deliš denar. Takoj se oblikujejo najmanj tri skupine upravičencev. Prvi pravijo, da je denar resen mehanizem za spodbujanje gospodarstva. Torej, če je sila, natisnimo nove gore denarja, vendar naj ta spodbuja
gospodarstvo, razvoj in preobrazbo in naj se ve, da nikjer na svetu ni brezplačnega kosila. Prej ali slej moraš vsaj nekaj vrniti.
Drugi se tej avstrijsko-nizozemski monetarni sholastiki uprejo in trdijo, da jim denar pripada, in to celo nekoliko bolj kot onim na severu, ki ga imajo že itak preveč, ker bodo le tako odpravili krivice. Krivica je kriva, če ima sosed v Avstriji, denimo, dvojno plačo za enako ali še manj enako delo.
Tretji se zdijo skromni: dajte nam, kolikor daste, samo nikar ne sprašujte, kako je z našim pravom, svobodo medijev, temeljnimi človeškimi pravicami ... Tega, kaj je pri nas prav, vi sploh ne razumete. Poglejte Hrvaško, ona jih dobi 22, pa se požvižga na arbitraže. Dajte nam milijardice, jih bomo že mi znali razdeliti. In brigajte se vi zase! Koga sploh briga pravo!
Kaj se torej zgodi, ko na trg pljuskneš lep dodaten kos običajne denarne naklade? Na prvi otip je občutek res dober, denarnica pa samozavestno debela. V hipu, ko stopimo na tržnico, je kruh dražji za 25 odstotkov, da o solati ne govorimo. Nekaj podobnega se je zgodilo z vavčerji. Portoroški hoteli so zdaj dražji od tistih na Manhattnu, limonada je dražja in parkirnine bi lahko dvakratno podražili, pa jih v piranskih Butalah niso – in tako izgubili pol milijončka za novo garažno hišo.
Ko je denarja več, se v hipu vzpostavijo nova menjalna razmerja. Dokler se enim posveti, drugi že oplajajo vložke. V času jugoslovanske inflacije je uspevalo le tistim, ki so hitro menjali mezde v marke, kupovali na kredo ali si zgradili hiše. Banke so šle, kamor so šle, krediti so v petih letih izhlapeli, hiše pa so še danes. V njih stanuje že povsem druga (menda demokratična) generacija bivših Jugoslovanov.
Poleg vseh inflacijsko-devalvacijskih presežkov je najpomembnejša pozicija, ki jo pridobiš s prevzetjem odgovornosti za unovčenje 10 ali 20 milijardic. Če si slučajno na oblasti, zamotiš narod, da se krega o nacistih, domobrancih, partizanih, o virusih, medijih in drugotirnih dilemah. Tako ti nihče ne gleda pod lepljive prste (kaj boš ti nam o pravni državi, kajneda!). Zatem poskrbiš, da bi morali financirati malce več »naših« projektov. Ko postane država moje zasebno podjetje, uberejo evropske milijardice čudežne poti. Neskončna so pota Gospodova.
In smo nenadoma spet v Jugoslaviji. Navadni janezi morajo delati, v prestolnici, kjer tiskarna bruha bankovce, pa skrbijo za delitveno fantastiko. Če nam bosta Bruselj in Ljubljana (beri Beograd) kaj dala, bomo šli naprej, sicer je po nas. Tako nam vse bolj komandira naš novi druže Twito. Država postane zasebno podjetje.
Gospa podpredsednica vlade Aleksandra se principov državnega privatništva še uči. Zato se samo kakemu jugonostalgiku zdi čudno, če na državniškem obisku posname propagandni filmček o privatni firmi, ki sodi pod njen vpliv. »Pa ne boste vi meni v mojo privatnost gledali,« je ogorčena vladna princesa. Zakaj potem ne pride Zdravko v portoroško Hotovo Pergolo ali v Guberčevo gostinsko džunglo v center Portoroža v majčki z napisom:
Vejsilov hot dog hrup ali Antejev kebab sta najboljša v deželi tej? Naj me muha onečedi, če je to tista vladavina prava, o kateri so nas učili v šolah!
Družabna omrežja so polna zmerljivk o turistih z boni. Kot da bi bili boni krivi za vse, kar se (letos še posebej) slabega dogaja v Portorožu. Zmerljivci uspešno preusmerjajo pozornost od kreatorjev transformacije Pristanišča rož v portoroške Zrče. Največja lastnika lokalov s plastično hrano in s še bolj plastičnim hrupom sredi Portoroža sta že kakih dvanajst let prav stric Vejsil in stric Ante. (To je tisti Ante iz Grafista, ki je pred kratkim za 2,99 milijona evrov, za desetino cene, o kateri je nekoč sanjal dolgoletni direktor Enrico Galassi, kupil še izolsko marino. Zato, da se zasedba istrske obale lahko nadaljuje.) Oba imata nekje v Ljubljani in Kopru še nekaj stricev in tet. Pa naj povedo zdaj ti strici, kdo komu vlada v naših Zrčah in s kakšnim pravom.
