Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Kolumne

Predsedničin konzilij

Ljudje ne zaupajo medicini zaradi znanstvenih dokazov, ampak zaradi dobrih izkušenj z njeno dostopnostjo, ko jo potrebujejo.
Aljoz Ihan FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Aljoz Ihan FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
26. 5. 2023 | 05:00
7:14

Ta teden je bil sklican prvi predsedničin forum, s katerim novoizvoljena predsednica republike Nataša Pirc Musar verjetno išče način družbene razprave, ki bi jo v primerjavi z njenim predhodnikom nekoliko aktivneje in bolj operativno umeščala v sprotno politično dogajanje. Izbira tematike o financiranju zdravstvene reforme je bila časovno dobro izbrana, saj se je začetna vladna vehemenca glede sprememb v zdravstvu močno umirila in skoraj izginila iz vladnih javnih sporočil. Vzrok za nenadno »umirjenost« so verjetno prevelike obljube o skrajševanju čakalnih dob s pol milijarde interventnega denarja – mesečna poročila Nacionalnega inštituta za javno zdravje kažejo nasprotno, čakanje nad medicinsko dopustno dobo se je v zadnjem letu še bistveno podaljšalo, minister pa je izkusil prvo lekcijo vladanja – da v demokraciji ljudje ne poskušajo slediti vladarjevim željam, ampak vsak iz danih možnosti potegne čim več zase. Modrost vladanja pa je ponujati priložnosti, da ljudje v prizadevanju za lastne koristi potiskajo tudi razvoj družbe v pravo smer.

Zato je dobrodošla predsedničina odločitev za razpravo, ki vzdržuje pritisk, da se v zdravstvu nekaj spremeni. Pri tem, da je treba izreči nekatera dejstva, ki podirajo populistični vtis, da je izboljšanje v zdravstvu mogoče doseči zgolj s spremenjeno politično retoriko in z nekaj stiski roke med »pravimi ljudmi«. Sedanje stanje, ko je v primeru bolezni bolje biti državljan Avstrije kot Slovenije, je primarno posledica razlik v BDP na prebivalca ene in druge države.

To je naš primarni »zdravstveni« problem. Kakovost javnega zdravstva v EU je namreč primarno odvisna od BDP, kajti politika je povsod v EU naklonjena javnemu zdravstvu in vsak politik, ne glede na barvo, želi ustreči volivcem, ki zelo cenimo urejeno javno in vsem dostopno zdravstvo. Ampak naših 2000 evrov zdravstvenih stroškov na leto na prebivalca ni enako kot 4000 evrov v Avstriji in državljani lahko dobimo toliko zdravstva, kolikor ga objektivno lahko plačamo – v evrih. Toliko bolnišnic, opreme, zdravil, osebja, informatike, logistike in vsega v ozadju. Da pa bi »mi, Slovenci«, naredili »avstrijsko zdravstvo« za polovično ceno – kdo še verjame v pravljice? Nam je kaj takega uspelo pri kateremkoli drugem produktu ali javni dobrini – imamo morda pol cenejše avtomobile, elektriko, gospodinjske aparate, hiše in stanovanja, živilske proizvode? In zakaj pričakujemo, da bo nekaj, kar ne obstaja pri drugih dobrinah, mogoče ravno pri zdravstvu, ki je vsaj tako tehnološko zahtevna dejavnost, kot je gradnja stanovanj?

Zato je čas, da se prenehamo medsebojno obtoževati, kdo je kriv za premajhno zdravstveno produkcijo in posledične čakalne dobe. Ministrov »stresni test« je to nazorno pokazal: nenadno zasipanje z denarjem ne more povečati produktivnosti zapletenih zdravstvenih verig čez zmožnosti njihovih najšibkejših členov – prostorskih kapacitet, opreme, kadrov. Vse to je, logično, prilagojeno na produktivnost, kakršna se je v javnem zdravstvu pač desetletja prakticirala.

Ni države, ki v prihodnje ne bo imela problemov z vse višjimi zdravstvenimi stroški. FOTO: Blaž Samec/Delo
Ni države, ki v prihodnje ne bo imela problemov z vse višjimi zdravstvenimi stroški. FOTO: Blaž Samec/Delo

Ob tem pa nam v bližnji prihodnosti »grozijo« še bistveno večji zdravstveni izzivi. Po eni strani sta na forumu profesorja z Ekonomske fakultete UL dr. Mitja Čok in dr. Petra Došenović Bonča nazorno opozorila, da se nam dogaja hitro povečevanje deleža starejših (nad 65 let), kar bo že kmalu povečalo zdravstvene stroške za še dodatne pol milijarde ali celo milijardo. Če bomo sploh imeli kapacitete, predvsem kadrovske, za tako povečanje. Pri čemer so to projekcije povečevanja stroškov za sedanji zdravstveni sistem, ki se nam zdi kot prekratka odeja in s katerim zaradi čakalnih vrst nismo zadovoljni. Če bi hoteli dostopnost našega zdravstva resno izboljšati, je ocenjena dodatna milijarda na leto še bistveno premalo. Da o kapacitetah ne govorim. Pri tem že zdaj napredek vrhunske medicine z novimi, a dragimi terapijami (biološka zdravila, celične in genske terapije) prinaša nova zdravljenja, ki so zelo učinkovita in spreminjajo nekoč kratkotrajne, smrtne bolezni v kronične bolezni, ki podaljšujejo življenje za deset, petnajst let. To pomeni, da se močno povečuje kumulativno število kroničnih bolnikov, ki potrebujejo drage terapije.

Zato ni države, ki v prihodnje ne bo imela problemov z vse višjimi zdravstvenimi stroški, seveda pa bodo imele gospodarsko manj uspešne države teh problemov veliko več ter se bodo težje izognile resnim družbenim in socialnim konfliktom. Zdravstvo srednjega cenovnega razreda žal ne obstaja, če je pri avtomobilih mogoče tudi s poceni vozilom mogoče priti na cilj v praktično istem času kot s prestižno limuzino, v medicini obstaja samo pravočasno in optimalno zdravljenje. Brez njega imamo žrtve, pa naj gre za odkrito segregacijo ljudi glede na premoženje (zdravstveni trg) ali prikrito segregacijo, z navideznimi pravicami in nedopustnimi čakalnimi vrstami, mimo katerih se po bližnjicah prebijejo le ljudje, ki imajo za seboj dodatno ekonomsko, pravno ali koruptivno zaledje.

image_alt
Nataša Pirc Musar: Dobre prakse prejšnjih vlad je treba peljati naprej

Javni zdravstveni sistem zato najprej potrebuje temeljno poštenost do uporabnikov z jasno opredelitvijo zdravstvenih storitev, ki jih je vsak zavarovanec zanesljivo in pravočasno deležen. Brez tovrstne gotovosti ni mogoče vzpostaviti zaupanja v zdravstvo. Drugi vir zaupanja so vsakomur dostopni družinski zdravniki. Ljudje ne zaupajo medicini zaradi znanstvenih dokazov, ampak zaradi dobrih izkušenj z njeno dostopnostjo, ko jo potrebujejo. Ob nedostopnosti se povečujejo dvomi o učinkovitosti, poštenosti, etičnosti – obdobje covida-19 je bilo šolski primer tega.

In zakaj je pomembno zaupanje v medicino? Ker je edina možnost za vzdržnost zdravstvenega sistema v prihodnosti – preventivna medicina, ki z minimalnimi stroški odkriva in preprečuje bolezni, ki bi čez nekaj let zahtevale tisočkrat dražje terapije – z negotovimi izhodi. Nosilci preventivne medicine pa so lahko samo družinski zdravniki, ki jim ljudje zaupajo in so na njihov nasvet pripravljeni izvajati preventivne preglede, čeprav (še) nimajo bolezenskih težav.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva. 

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine