Sveta trava

Wimbledon v teniškem svetu od nekdaj velja za najbolj prestižni turnir. Osrednje igrišče bi lahko celo označil za nekakšno teniško svetišče. Na njem sem imel čast igrati na olimpijskih igrah 2012, ko sem v drugem krogu igral proti Davidu Ferrerju, takrat petemu igralcu sveta. To je edino teniško igrišče na svetu, na katerem med točko vlada popolna tišina. Za unikatno kuliso skrbijo panoji brez reklam in lepo oblečeni, uglajeni gledalci, ki s popolno zbranostjo spremljajo vsak udarec in z ravno prav glasnim aplavzom pospremijo vsako dobro potezo kateregakoli igralca.



Trava je popolno nasprotje peščeni ali trdi podlagi, žoge se odbijajo veliko nižje in odboji so hitrejši. Točke so posledično krajše in veliko težje je tekmecu odvzeti servis, kar pomeni, da je lahko vsaka krajša izguba osredotočenosti usodna. V igri je potrebno veliko improvizacije, ko se ti žogica slabo odbije ali pa prileti z veliko hitrostjo in se je potrebno v zadnjem trenutku znajti s kakšnim “squash” udarcem. Igralci moramo na tej podlagi zelo prilagoditi tudi gibanje po igrišču.

Federerjeva igra ustvarjena za na travo

Ko teniška karavana zavije na travnate turnirje, se vse oči uprejo v Rogerja Federerja. Nesporni vladar Wimbledona se po travi giblje zelo mehko in sproščeno, nikoli ne vidimo večjih zdrsov ali velikega naprezanja, njegova igra se zdi kot ustvarjena za to podlago. Servira drugače kot drugi veliki serverji, njegovi servisi imajo manjšo hitrost in so bolj natančni. Posledično si priigra manj asov, vendar dobi veliko več lahkih točk, ki jih zaključi predvsem s svojim odličnim forehandom, pri katerem žogo udarja zelo hitro po odboju in tekmecu s tem vzame veliko časa.



Lahko rečem, da mi je bilo najtežje igrati prav na njegov servis. Sicer imaš občutek, da si »na žogi«, a ti nikakor ne uspe nevtralizirati njegove igre. Pogosto si izven ravnotežja in že med udarcem veš, da bo naslednja žoga iz njegovega forehanda praktično neubranljiva. Njegov slice udarec je zelo zanesljiv, po odboju ostane zelo nizko, poleg tega pa ga s svojo zlato roko usmerja, kamor želi. Roger je že drugo leto zapored izpustil Roland Garros in peščeno sezono, si vzel potreben čas za počitek in pripravo na Wimbledon. Lani se je to izkazalo za pravo potezo in vse kaže, da bi lahko letos osvojil že svoj deveti naslov.

Najnevarnejši Đoković, Nadal in Raonić

Kdo ga lahko ogrozi? Mislim, da so najbolj nevarni Novak Đoković, Rafael Nadal in Miloš Raonić. Nole je v zadnjih tednih pridobival samozavest in s svojo staro ekipo spet izgleda bolj osredotočen. Največja razlika je, da na igrišču ponovno kaže več čustev, ki so za njega še kako pomembna. Return in elastičnost, ki mu omogoča boljše gibanje po zahtevnem igrišču, sta njegovo največje orožje na travi.



Nadal je v zadnjih letih pokazal zelo povprečno igro na travi in doživel kar nekaj bolečih porazov, ki zanj niso značilni. Letos je imel po zmagi v Roland Garrosu nekaj dni počitka, nato je v svojem rojstnem kraju postopoma začel trenirati na travi in mislim, da je spet tisti pravi, vedno nevarni Rafa.

Tihi adut je morda Raonić, ki je pred meseci začel sodelovati z Goranom Ivaniševićem, ki je svoj najboljši tenis igral prav v Wimbledonu. Bil sem priča na nekaj njunih treningih in jasno je, da Goran točno ve, kaj dela. Če Miloš ne bo imel zdravstvenih težav, mu pripisujem velike možnosti.



Pred točno desetimi leti se je v Wimbledonu odvil po mojem mnenju najboljši teniški dvoboj v zgodovini. Nadal je le nekaj minut, preden se je stemnilo, prvič po nekaj neuspelih poskusih premagal svojega največjega tekmeca Federerja in mu preprečil šesti zaporedni naslov. O tej tekmi še danes vsi govorimo na teniški turneji. Od leta 2002 je Wimbledon sicer osvajala le četverica igralcev, ali je morda čas za veliko presenečenje? Tenis se trenutno nahaja v zelo zanimivem obdobju menjave generacij. Ponuja raznovrstne, zanimive in predvsem nepredvidljive dvoboje, kar je dobro za šport.