V deželi presenečenj in kaviar krščanarjev
Premier Robert Golob je zelo prepričan, da bomo vsi skupaj presenečeni že v naslednjih mesecih, ko bomo spoznali, da so čakalne vrste nekaj, kar je rešljivo. Dodal je, da je bil tudi sam presenečen nad vladno uredbo, ki prerazporeja naročanje ljudi na posege. Očitno niti sam od nje ni pričakoval veliko. Toda njegovi znanci so začeli prejemati obvestila, da pridejo pri zdravniku na vrsto že čez nekaj tednov. »Vladni ukrepi za krajšanje vrst so torej začeli prijemati, čeprav se to med stavko ne vidi najbolje, ampak bomo vsi skupaj presenečeni v naslednjih mesecih, ker bomo ugotovili, kako je mogoče vrste rešiti enostavno: z vladnimi ukrepi.«
Izkušnje iz nedavne preteklosti nas opozarjajo na zadržanost pred vsemi podobnimi obljubami. Toda zdi se, da stavke vendarle silijo predstavnike vlade v garanje. Mislite, da bi vsak dan odkrivali nove in nove zdravniške napake, če ne bi bilo stavke? Dlje stavkajo, več je napak. Te se sicer niso zgodile med stavko, temveč lani, predlanskim, torej dolgo pred njo. Temu se reče zdravniški stavkovni paradoks: če zdravniki stavkajo, nam postrežejo napake iz časa, ko niso stavkali. Ko ne stavkajo, niso vredne resne obdelave. Napake delajo na zalogo, za razkritja v prihodnji stavki. In ne delajo jih samo zdravniki, temveč (neverjetno) celo laboranti, tehniki, sestre, administratorke ... Vsem zdaj pravijo zdravniške. Ker se v času zdravniške stavke tako pač lepše sliši. Celo jaz delam zdravniške napake: v mladih letih sem se zažigal na soncu, na primer, in zdaj daljšam vrste.
Vse bolj je torej jasno, da nam življenje barvajo piarovci. Zaradi njih po eni strani živimo v zelo slabih in medicinsko nevarnih časih. Hkrati pa nam trosijo obljube o čudežnih sistemskih presenečenjih, kot je Golobova uredba, ki bo povzročila hitro krajšanje vrst. Ma, kje so bili prej! Mar moramo zasluge za tako učinkovito uredbo res pripisati stavki? In tako pridemo do še enega paradoksa: sprejetje uredbe, ki krajša vrste, so torej vendarle sprožili s stavko.
Prva podmorska struktura, ki jo te dni v našem morju gradita Irena in Lean Fonda, je tako birokratsko občutljiva stvar, da ji nikakor ne smemo reči morski greben. Posameznikom v tej državi se ob tako grozno heretični besedi naježi koža. Prav ta, na grebene občutljiva koža je kriva, da je naše morje med zadnjimi na svetu bogatejše za varno hišo pod vodo. Vse pomorske velesile z našimi sosedami vred so si jih že zdavnaj privoščile. Ugo, oče te strukture, ki je dobil priznanje za zamisel že na svetovni razstavi v Hannovru, je še en dokaz, da ni prav lahko biti prerok v domovini. Ampak zdaj ga vseeno rad slišim, kako se nam izza mavrice smehlja: »Eppur si muove!« (V približnem prevodu: In vendar vam dajem ribe!)
V Sloveniji pa ima poslanec NSi Aleksander Reberšek težave s pozdravom čau (ciao). Kolegico iz stranke Gibanje Svoboda, ki ga je pozdravila s svetovno znanim čau, je polil s hladno vodo: »Kak' ciao! Ciao je italijansko. Tukaj je Slovenija in se govori slovensko!«
Fantu se je puška očitno prehitro sprožila. Kristus mu je že oprostil, mi pa mu še bomo. Le na drugačen način je ponovil stavke, ki smo jih na naših tleh že slišali in so se zarezali v narodovo kolektivno zavest. Na Primorskem so pred slabimi sto leti govorili: »Qui si parla soltanto italiano!« Na Štajerskem: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Reberška je v oslovsko klop, »ajd čau«, v hipu presedla primorska poslanka Meira, saj imamo v Sloveniji res tri uradne jezike. Kolikor naši agentje vedo, v tej državi tudi sicer (še) ni prepovedana uporaba nobenega jezika tega sveta.
Stefano Destefano je v izolskem Mandraču odprl veliko bolj inteligentno razpravo: »Aleksander Reberšek je izgubil priložnost. Kolegica se mu je ponudila kot sužnja, on pa jo je zavrnil.« Kak robatež! Moral bi vedeti, da je pozdrav ciao postal del italijanskega jezika šele v 20. stoletju, prevzeli so ga iz beneškega narečja s'ciao, ta pa izhaja iz latinskega sclavus, ki pomeni »sem tvoj suženj«. Podoben pomen ima v srednji Evropi tudi pozdrav servus, ki izhaja iz istega »suženjstva«. Če bi se mu njeno ponujeno suženjstvo upiralo, bi moral biti s kolegico bolj jasen. Morda bi bil raje on njen suženj, pa tega ni znal lepše povedati. Zavračanje ponujane ponižnosti seveda nikakor ne zveni krščansko. Še en paradoks, ki nazorno govori, kako v nasprotju je kdo s tem, za kar se razglaša, ali z Reberškovimi besedami – kakšen kaviar krščanar je.
