V nadaljevanju preberite:

Tudi letos se na bienalu predstavlja Slovenija. A zgodba slovenskega paviljona ponuja tudi grenko izkušnjo. Prvotna ideja je nastala znotraj uredništva Outsiderja, v okviru dveh objavljenih poglavij, posvečenih mojstrom na gradbišču – obrtnikom, ki so ključni, a pogosto spregledani del arhitekturnega ustvarjanja, in drugim akterjem. Takrat gostujoča urednika sta to temo oblikovala v predlog za razstavo na bienalu, ki smo jo podprli z dogovorom o skupnem nastopu. Po izboru na razpisu pa so sodelujoči projekt nadaljevali brez nas – kot da vsebinsko in idejno izhodišče, večletno sodelovanje in predvsem dogovor in stisk roke niso imeli nobene teže.

Takšno ravnanje postavlja vprašanja o transparentnosti in spoštovanju soustvarjanja v kulturnih projektih – predvsem pa o tem, ali je arhitekturni diskurz pri nas zmožen prepoznati pomen kolektivnega in pravičnega delovanja. V okolju, kjer pogosto prevladuje zaprta in samoreferenčna scena, je razočaranje toliko večje.