Novica je fantastična: Trump bi preložil volitve. Dokler se ne upokoji. In dokler nevarni Kitajci ne pristanejo na Marsu. Pa dokler se ne rešimo korone. Če mu kongres izpolni rojstnodnevno željo, bodo cepivo izumljali še vsaj dve leti. Po dveh letih pa bo virus tako mutiral, da bo treba iskati novo. In nato še sedemkrat. Ampak ideje pa ima, ta, napol naš, Donald, kaj! Za podoben premik volitev bi lahko poskrbeli tudi naši Krampi, kaj pravite?
Virus bo nedvomno pomagal tudi ministrici Aleksandri, ki rešuje nove in nove uganke. Po njeni zaslugi vemo, kdo je pivec, ne vemo pa še, kje je šerpa, ki nosi nahrbtnik (z blagajno). Zdaj čakamo pojasnilo prvega ministra, kako koristno bi bilo za turizem te države, če bi 212 občin povabilo vsakega ministra za tri dni na občinske stroške v svoje vasi. Seveda ni fer, da samo izolska vabi ministrico, in res ne vem, kaj še čakajo v Ankaranu, Bohinju, Kranjski Gori, Kuzmi, Borovnici, Tišini, Hrastniku in vseh drugih. Prav tako ni fer, da vabijo samo kmetijsko ministrico. Zato upravičeno pričakujemo depešo o vladni direktivi, da naj vseh 212 občin povabi vseh 17 članov vlade po tri dni na delovni obisk na teren in snemanje reklamnih spotov.
Poslovno idejo je že podprl minister Zdravko kot nov ukrep in se zavzel za njeno internacionalizacijo. Bo pa to seveda že na ravni države zapleten logistični, lobistični in ustavno-politični zalogaj. Glede na to, da imamo v enem letu na voljo samo kakih 220 delovnih dni, bi en minister potreboval skoraj tri leta, da zadosti temu ustavno pravičnemu napotku najboljše slovenske vlade.
Najprej bi se bilo treba dogovoriti za uskladitev terminov. Kakšen smisel bi imel obisk Izole 27. januarja, ko piha burja in ne moreš preizkušati najsodobnejših velikih hitro glisirajočih čolnov ribiške flote. Prav tako nima smisla Kranjske Gore obiskati 15. novembra, ko tam dežuje in še ne delajo vlečnice. Velika verjetnost je, da bi več ministrov hotelo na Ptuj v času pusta in v Brda v času praznika češenj. Usklajevanje datumov bo brez dvoma najtrši oreh.
Prav tako še ni odločeno, ali bi ministri lahko s seboj pripeljali samo svoje ožje družinske člane ali tudi mame, strice, kakšno teto in sosedovega Fifija. Če vabijo občine, naj one tudi plačajo. Čez palec bi eno takšno gostovanje stalo 1000 do 2000 evrov (odvisno od zahtevnosti in napora posameznih obiskov, od sezone in kategorije hotelov), kar niti ni tako velik strošek, saj bi šlo v povprečju največ 17.000 do 34.000 evrov letno na občino. Tak obisk po načelu prijetno s koristnim pa bi prave učinke pokazal šele čez leto ali dve, ko bi občina dobila od države različne ugodne projekte, programe, finančne vire, soglasja za načrte, gradbena dovoljenja, investitorje, lastnike hotelov in tovarn ... Ocenjujemo, da bi vsaka občina od vseh obiskov lahko pričakovala za vsaj 300.000 pa tja do več milijonov evrov koristi na leto, da o številu novih zaposlitev in stanovanj niti ne govorimo. Samo mislimo si lahko, kako bi šele obogatela Slovenija, če bi prakso vpeljali vsaj na evropski, če že ne svetovni ravni.
Že osnovnošolski račun kaže donosnost takih naložb, ki se nazorno skladajo s tradicijo, šegami in navadami klenih Slovencev. In res ni jasno, zakaj se Titovi pionirji spet nekaj usajajo proti naši, od sredine marca nadvse sposobni ministrici. Ni govora o njeni razrešitvi ali odstopu. Njene (za slovenski pogled na svet) niti ne tako inovativne prakse nikakor ni mogoče primerjati s tisto parazitsko poslansko krajo sendviča. Poslovni prijem, ki sta ga eksperimentalno zastavila gospa Aleksandra in njen strankarski kolega župan Danilo, ima uveljavljeno in preverjeno izhodišče. Bodoči župani bi morali že v predvolilnih kandidacijskih postopkih dokazati, da so vsaj do te mere (do merske enote lobiranja en pivec) sposobni druženja z državnimi uradniki. Županovega napora so veseli tudi izolski ribiči, saj jim je zdaj še bolj jasno, da bodo svoje mreže lahko toliko prej razstavili v muzeju. Če bo muzej virtualen, pa bodo lahko tudi kuharji hotela Marina ministrom brez zadrege servirali virtualne ribe.
Za tiste, ki ste v petek ponoči videli 300 mogočnih bakel na obodu izolskega otoka, smo dolžni še pojasnilo, da navijači skupine Ribari niso zakurili mesta, ampak so po 30 letih navijaštva pokazali, kako radi imajo svoje mesto in predvsem, kako nujno bi ga morali razsvetliti.
