Človeška psihofiziologija spodbuja vero v mazaštvo
Ena večjih zablod, ki jo v medicinskih krogih nekritično ponavljamo, je povezovanje javnega zaupanja v medicino z znanstvenimi dokazi o njeni učinkovitosti. Znanost je nedvomno pomemben dejavnik zaupanja nas, strokovnjakov, v tisto, kar delamo za bolnike. A misel, da bomo z našo interno strokovno naracijo prepričljivi za javnost, ne vzdrži dejstev, ki smo jih sicer poznali že davno pred pandemijo, vendar jih zaradi lastne strokovne samovšečnosti nismo radi omenjali niti med seboj, kaj šele javno razglašali.
Zaupanje v medicino je v resnici pretežno odvisno od dostopnosti zdravstvenih storitev. Številne študije, zlasti iz ZDA, kjer je izrazit kontrast v dostopnosti zdravstva, to zelo plastično kažejo. Tam ljudje z nizkimi dohodki, ki nimajo ustreznega dostopa do zdravstvenih storitev, manj zaupajo v medicino, imajo slabše mnenje o etičnosti zdravstvenih delavcev in bolj verjamejo nepreverjenim, alternativnih načinom zdravljenja. To ni toliko povezano z izobraženostjo kot z dejstvom, da naše zaupanje vedno temelji na (dobrih) izkušnjah in do nečesa, česar ne prakticiramo, ne moremo razviti zaupanja. Človek, ki se s slabim zdravstvenim zavarovanjem znajde pred dilemo stotisočdolarskega zdravljenja v bolnišnici ali »samo« desettisočdolarskega pri mazaču, bo, da bi se izognil finančni katastrofi, izbral slednje in iz samoohranitvenega nagona začel v mazaško prakso tudi verjeti. In hkrati prezirati »uradno« medicino z zdravstvenimi delavci vred. Tako je pač narejena človeška psihofiziologija.
Tudi zgodovinsko gledano ljudje niso začeli zaupati v šolsko (ortodoksno) medicino zaradi znanstvenih študij o njenih boljših rezultatih pred, na primer, homeopatijo. Pravi vzrok prevlade šolske medicine in zaupanja vanjo so bile državne zdravstvene intervencije, ki so v devetnajstem stoletju skušale preprečevati zlasti posledice velikih epidemij (črne koze) in množičnih delovnih nesreč (rudarji) v dobi zgodnje industrializacije. Takratne velike države (Avstro-Ogrska, Anglija, ZDA) so začele z organiziranjem javnega zdravstva uvajati zdravstvene zakone. Ti so kot nosilce zdravstvene dejavnosti favorizirali na medicinskih univerzah izobražene zdravnike (šolska medicina), kar je bil strahovit finančni udarec za vse druge zdravstvene podjetnike (naturopate, osteopate), zlasti pa za tedaj močno razširjene homeopatske klinike. Namesto »prostega trga« zdravstvenih storitev so državni zakoni uvajali zdravstvena zavarovanja, ki so bolnike usmerila v zdravniške ordinacije.
V avstro-ogrski monarhiji smo Slovenci dobili prva poklicna zavarovanja leta 1854 (rudarji), avstrijski zakon o bolniškem zavarovanju pa je leta 1888 ustanovil prvo bolniško zavarovanje, po katerem so imeli zavarovanci pravico do zdravniške pomoči in zdravil. Podobno nacionalno zdravstveno zavarovanje so v Združenem kraljestvu sprejeli leta 1911 (William Beveridge).
Ljudje so sprejeli medicino in ji začeli zaupati šele takrat, ko so postale zdravniška, babiška in lekarnarska služba zaradi državnih zakonov dostopne večini. Zaupati pa niso začeli zaradi znanstvenih razlag medicinskih principov, ampak predvsem zato, ker je medicina zaradi državne organiziranosti postala najbolj enostavna in dostopna praksa v trenutku, ko je človek zbolel in potreboval pomoč. Človeško zaupanje ne raste iz teorije, ampak iz izkušenj, od otroštva zaupamo v tisto, kar prakticiramo. In tudi obratno, ne zaupamo tistemu, s čimer nimamo (dobrih) izkušenj.
Med pandemijo smo se mnogokrat spraševali, zakaj so bili kljub zelo podobnim epidemičnim obremenitvam in ukrepom po vsej EU družbeni odzivi na protiepidemične ukrepe zelo različni. Nekatere družbe so pandemijo pretežno sprejele kot naravno nesrečo, ki podobno kot potres ali velik požar zahteva začasno mobilizacijo vseh razpoložljivih sredstev za čim učinkovitejšo zamejitev škode in čim hitrejši prehod v normalno življenje. Drugod so tako rekoč enaki protiepidemični ukrepi izzivali valove družbenih konfliktov in nezaupanja, tudi do medicine.
Pri tem smo nekako prezrli zgodovinske lekcije o tem, da zaupanje v medicino ni nastalo zaradi odličnosti medicinskih znanstvenih člankov, ampak zato, ker je dostop do zdravnika postal v primeru bolezni najpriročnejša rešitev. Razpadanje dostopnosti zdravstvenih storitev, ki se je pri nas in v celotni vzhodni Evropi začelo že davno pred pandemijo, je morda eden od odgovorov na vprašanje, zakaj med pandemijo v tem delu Evrope ljudje niso zaupali medicini in njenim ukrepom v podobni meri kot na zahodu.
Medicina, ki ni dostopna, samodejno ustvarja nezaupanje, zamero, obtoževanje. Nobena komunikacijska strategija tega ne more spremeniti. Zaman je tudi prepričevanje javnosti, da zdravniki nimamo nič z nedostopnostjo zdravstvenih storitev – tudi če bi bilo to res v enaki meri, kot delavec na gradbišču nima nič s pomanjkanjem in ceno stanovanj v Ljubljani. Zdravniki smo in bomo v očeh javnosti in bolnikov »krivi« za čakalne vrste, neurejenost ZZZS, stare bolnišnice, premalo specialistov, nedostopnost osebnih zdravnikov – dokler se ti problemi ne bodo rešili. Zato se, hočeš nočeš, moramo angažirati tudi za to, da se družbeni problem, ki ne spada v našo ozko stroko, čim prej reši.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
