Preprosta dilema
Zaradi prejšnje kolumne o ZZZS (Vzvodi za premike) sem dobil veliko odzivov. Velika večina je pritrjevala nepoštenemu razmerju ZZZS do zavarovanca, ki je prisiljen zgolj plačati prispevke, v zameno pa ne dobi nikakršne pogodbe, ki bi mu osebno jamčila zdravljenje, ko ga bo potreboval. Poleg tega sem prejel tudi nekaj konstruktivnih opozoril, da ima naš sistem »zdravstvene blagajne« brez konkretnih obveznosti do zavarovancev vendarle določene prednosti. Omogoča, na primer, da v kriznih ekonomskih okoliščinah (ko »zmanjka« denarja za zdravstvo) zdravstveni sistem ne bankrotira zaradi tožb v primeru neizpolnjenih obveznosti, pač pa bolnike, ki jim zaradi finančnih škarij ni mogoče financirati zdravljenja, preprosto »pusti pred vrati sistema«, torej v čakalnih vrstah. Čakalne vrste so, skratka, načrtovani sistemski amortizerji v času gospodarskih in drugih kriz. Nekateri bolniki zaradi tega sicer nepravično trpijo, a »sistem« preživi brez večje škode.
To bi bilo še lepo in prav, če bi bilo »krizno stanje zdravstvene blagajne« zares izjemen pojav, kot so večji potresi ali druge naravne katastrofe. Problem je, ker je kriza zdravstvene blagajne pri nas pravzaprav del sistema. Zdravstvu smo že ob nastanku nove države namenili status »stroška«, ki naj bo čim manjši, da bi ostalo več denarja za druge proračunske interese. Politična dilema je bila le v tem, ali biti pošten do zavarovancev in jim našteti zdravstvene storitve, do katerih v realnem času lahko pridejo vsi, ki jih potrebujejo (košarica pravic); ali pa lažnivo obljubljati dostop vsem do vseh zdravstvenih in zobozdravstvenih storitev, vključno s številnimi, politično všečnimi socialnimi ugodnostmi – in potem z birokratskimi triki puščati »nadštevilne bolnike« pred vrati sistema v čakalnih vrstah.
V razmerah naše politične kulture so politiki očitno presodili, da se jim bolj izplača populistično obljubljati vse zdravstvene pravice in molčati o bolnikih, ki so obtičali zunaj sistema, ko so potrebovali zdravljenje. Zaradi tako zastavljenega nezadostnega financiranja zdravstva in še njegovega neučinkovitega upravljanja (zaradi molčanja o izrinjenih bolnikih se ni razvil sistem odgovornosti) je bil velik del bolnikov preprosto izrinjen iz »letnega plana« v take in drugačne čakalne vrste, ki generirajo razvoj samoplačniškega, vzporednega zdravstvenega sistema, še huje pa je, da marsikateremu bolniku zaradi zavlačevanja zdravljenja resno poslabšajo življenjsko perspektivo.
Na tem mestu se o prihodnosti našega javnega zdravstva zato postavi politično vprašanje, ki bi ga moralo razumeti čim več volilcev, da bi nanj ustrezno odgovorili. Po eni strani se lahko odločimo za mnogo bolj odgovorno zdravstveno blagajno, ki bi imela konkretno zavezo za takojšnjo ali vsaj pravočasno zdravstveno oskrbo vsakega zavarovanca, brez »odlaganja« bolnikov v čakalne vrste. Zelo verjetno pa je, da bo potem finančni minister ugotovil, da smo, žal, gospodarsko in finančno prešibka država za prakticiranje vse medicinske ponudbe, ki prihaja k nam z razvitejšega zahoda. Imeti raven avstrijske ali švicarske ali danske zdravstvene oskrbe ni toliko stvar »modela zdravstvenega sistema«, kot poskušajo razlagati mnogi naši reformistični preroki, pač pa gre za preprosto vprašanje, koliko si glede na našo družbeno premoženje in produktivnost lahko privoščimo. Za to, kakšno zdravstvo bomo v prihodnje imeli, so bolj kot odločitve zdravstvenih reformatorjev pomembne odločitve politikov, ki nas vodijo v gospodarsko uspešno ali pa revno družbo. To je kruto dejstvo.
Verjamem, da bi se naveličani od neskončnega čakanja na obljubljene pravice vsi radi odločili za odgovorno zdravstveno blagajno z jasno napisanimi obveznostmi do konkretnega zavarovanca. Ker sedanje sprenevedanje zdravstvene blagajne glede dolžnosti do bolnikov vodi v sistem, v katerem se bo moral vsak zavarovati proti čakalnim vrstam. Pa ne le zato, ker imajo zasebne zavarovalnice lastne »zakupljene« specialiste za hitro oskrbo, ampak še bolj za to, ker zasebne zavarovalnice preskrbijo pravne strokovnjake, ki s pravnimi sredstvi izborijo vse pravice, ki jih bolnik posameznik zaradi svoje bolezni in pravnega neznanja ni zmožen pridobiti. Ali se zavedamo, da potreba po tem, da si svoje pravice izborim s pravnimi sredstvi, pravzaprav ustvarja izjemno bolečo neenakost med tistimi, ki imajo pravne strokovnjake za sabo, in tistimi, ki so »le bolniki«. S tem, ko zdravstvena blagajna ne poskrbi aktivno (s svojimi svetovalci) za vsakega bolnika, ampak pričakuje, da se vsak izbori za svoje pravice, postane zdravstvena blagajna generator neenakosti, da o generatorju zaslužka za pravniške pisarne sploh ne govorim.
Zato bomo prej ali slej tudi volivci morali ugrizniti v preprosto, a skrajno neprijetno vprašanje: je hujša neenakost, če obstaja košarica pravic, ki jih lahko realno in samodejno dobi vsak bolnik, zunaj nje pa se je treba dodatno zavarovati? Ali pa je hujša neenakost, če so pravice načelno neskončne, v praksi pa do njih lahko pridejo le ljudje, ki imajo za seboj pravno zaledje, da o sistemu zvez in poznanstev ne govorim.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.
