Izhodišča
Na začetku tedna so na spletni strani ministrstva za zdravje objavili izhodišča za prenovo zdravstvenega sistema, ki so jih pripravili člani zdaj že razpuščenega strateškega sveta za prenovo zdravstvenega sistema. Dokument na 26 straneh je v času delovanja te vlade daleč najbolj dodelano in tudi vsebinsko besedilo o usmeritvah bodoče zdravstvene reforme. Za tiste, ki znajo nekoliko bolj informirano prebirati besedilo, so v dokumentu nakazane zelo temeljite spremembe zdravstvenega sistema in prav paradoksno je, da se trenutno namesto o tem dokumentu javne razprave vrtijo okoli petstoevrskega neto prejemka za delovno uspešnost direktorice ZD Ljubljana.
Prva usmeritev je, da za posamezno zdravstveno storitev v celoti (po)skrbi samo ena zavarovalnica – ZZZS za vse storitve, ki bodo plačane iz javnih sredstev, za druge storitve pa zasebne zdravstvene zavarovalnice v okviru svojih zavarovanj. Pri tem se je skupina izognila zelo pomembnemu vprašanju – ali bodo zasebne zavarovalnice smele ponujati storitve, ki bodo spadale med javno financirane storitve? To, kar poznamo kot dodatno zavarovanje »proti vrstam«. Kajti predlog reforme, ki se dokaj temeljito loteva učinkovitejšega upravljanja javnega zdravstva, sam po sebi še v ničemer ne zagotavlja, da bo dovolj javnega denarja za oskrbo vseh bolnikov. Prav tako ne zagotavlja, da bo v javnem zdravstvu dovolj kadra, da bodo lahko vsi bolniki oskrbljeni. Seveda se predlog ne loteva niti opredelitve, kaj vse naj bi obsegale javno financirane zdravstvene storitve – to je logično, saj gre pri tem za izrazito politično odločitev, ki potrebuje široko javno razpravo. In ni težko uganiti, do bodo po njej med javno financirane zdravstvene storitve uvrščene vse, ki so pomembne za ohranjanje zdravja.
Pri novi usmeritvi naj bi ZZZS dobila veliko elementov pravih zdravstvenih zavarovalnic, na primer močno strokovno-zdravstveno službo, ki bi bila zmožna ocenjevati potrebnost in standarde izvajanja posameznih zdravstvenih storitev, vključno z njihovo ceno. S tem bi ZZZS postala opolnomočena, da bi se z izvajalci zdravstvenih storitev pogajala za najugodnejše pogodbe za izvajanje zdravstvenih storitev – z vsakim posebej. Na ta način bi pokopali prosluli vsakoletni »splošni dogovor«, v katerem se predvsem na predlog zdravstvenih izvajalcev (in v njihovem interesu) ZZZS dogovarja za letne kvote zdravstvenih storitev, ki jih bo financirala. To je v končni fazi privedlo tudi do zloma našega zdravstva zaradi čakalnih vrst. Tak odnos ZZZS in izvajalcev bi pomenil tudi konec sistema koncesij, zaradi katerih ima ZZZS obveznost »kupovati« pogodbeno količino zdravstvenih storitev. Po novem predlogu ima ZZZS proste roke za sklepanje pogodb z vsemi izvajalci, ki imajo ustrezna dovoljenja za delo in izpolnjujejo določene standarde.
Velika sprememba je tudi pri priporočilu, naj bodo vsi izvajalci zdravstvenih storitev, ne glede na njihovo lastništvo (javni zavod, javno podjetje, zasebno podjetje) na enak način organizirani, vodeni in upravljani. Imeti morajo enako sestavo nadzornih organov in na enak način opravljati vse strokovne, kadrovske, poslovne in vodstvene funkcije ter biti na enak način in z enakimi dolžnostmi vpeti v delovanje javnega zdravstvenega sistema. Med vrsticami to verjetno pomeni, da želi skupina zavreti sedanjo eksplozijo drobnega »zdravniškega s. p. obrtništva« in tudi od zasebnih zdravstvenih izvajalcev zahtevati vse, kar v javni sistem prinašajo javni zavodi. Po drugi strani bo moralo biti upravljanje in odgovornost za poslovni izid enako kot pri zasebnikih, izraženo tudi pri javnih zavodih.
Verjetno največja strateška sprememba, ki jo predlaga dokument, je prehod iz zdravstvene politike, ki so jo do zdaj vodili večinoma interesi (državnih) zdravstvenih izvajalcev v zdravstveno politiko, ki bi jo usmerjalo ministrstvo za zdravje na podlagi zaznanih zdravstvenih potreb prebivalstva. Ker je ministrstvo za zdravje v sedanji obliki brez strokovnih kapacitet, s katerimi bi zaznavalo realno dogajanje v zdravstvenem sistemu, dokument predlaga močno okrepitev analitskih služb ZZZS in Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Potem bi ob ustreznem sodelovanju ministrstva za zdravje, NIJZ in ZZZS, po mnenju predlagateljev v Sloveniji lahko dobili takšno vodenje javnega zdravstvenega sistema, ki bi bilo odzivno na potrebe bolnikov ter bi hkrati omogočalo dolgoročno finančno stabilnost in kakovost izvajanja zdravstvenih storitev.
Zaključil bi z mislijo, da se mi zdi dokument zelo zanimiv, ker je v resnici prvi, ki je bil pripravljen za časa te vlade in predlaga nekatere konkretne usmeritve zdravstvene reforme. Glede na izjavo dr. Breclja, da bo ta dokument tudi podlaga za delovanje novega strateškega sveta, je pomen dokumenta še toliko večji. Po drugi strani pa dokument predvideva toliko povsem spremenjenih vlog in razmerij med ministrstvom za zdravje, ZZZS, NIJZ, zdravstvenimi izvajalci, zavarovanci, zasebnimi zavarovalnicami in širšo sistemsko zakonodajo, da zna biti že uresničitev nekaj prvih opaznih sprememb orjaško delo. Ki pa samo po sebi še vedno ne bo jamstvo za to, da bodo vsi bolniki pravočasno in ustrezno oskrbljeni.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
