Delati za denar, to je v Sloveniji barbarizem

Slovenija ima bolj ali manj izmišljen športni problem, sprožili so ga košarkarji. Najboljši na stari celini. Hočejo nagrado, hočejo več denarja, kot so ga prejeli ali naj bi ga prejeli, hočejo spoštovanje, ki ga je najlažje izkazati z denarjem.

Lagal bi, če podobnih trkov ne bi bilo že prej, bodisi kadar gre za moštvene športe bodisi za posamične. Najbrž se še spomnite, kako nas je s svojimi finančnimi zahtevami polarizirala ali privajala na realno delovanje kapitalizma in zakonitosti na trgu ponudb in povpraševanja prva dama smučanja Tina Maze. Pa saj tudi na drugih življenjskih področjih ni nič drugače. Živimo v kapitalizmu. Toda naš sistem vrednot je zašel oziroma se še ni odtrgal od vrednot iz drugih časov, ko smo bili »vsi enaki«.

Igrati za denar, zmagovati za denar, biti nagrajevan za uspehe z denarjem, skratka, delati za denar, in ne za čast in slavo. To je v Sloveniji barbarizem. V tem kontekstu razumem odziv pretežnega dela razočaranih navijačev nad njihovimi junaki.

Dvoboj kapetanov Gorana Dragića in Mira Cerarja na najboljši možni način razkriva, zakaj politika in politikantstvo nimata kaj početi v športu. Prvič zato, ker z denarno nagrado res ni mogoče ovrednotiti dosežka, vrednega časti in slave, drugič pa zato, ker s presedanom, da nekoga izjemoma še dodatno nagradiš za uspeh iz skupne malhe, spodbudiš še druge, ki so si iz nje morda tudi zaslužili bonbonček ali dva, a ga niso prejeli. Srebrni odbojkarji z evropskega prvenstva in bronasti rokometaši s svetovnega niso dobili nikakršne povišice, dobili so le toliko, kolikor jim pripada. Potihoma so že dvignili nosove in prav ničesar jim ni mogoče očitati.

Košarkarji so se ujeli v zanko. Trkali so na napačna vrata in pihali na dušo napačnemu občinstvu, ki svoje prispeva v obliki kupljenih vstopnic, navijaških artiklov, dresov, drugih pokroviteljskih proizvodov ... Edina prava naslova, pri katerih bi košarkarji lahko dobili finančno zadoščenje za svoj znoj in trud, ne da bi jezili navijače, sta obe krovni organizaciji, evropska in slovenska. Nagrada FIBA za evropskega prvaka je bila točno nič evrov. Gogi, ki je v rednem delu NBA v povprečju zaslužil 207.000 dolarjev na tekmo, in drugi zlatniki, zlati fantje, so se morali zadovoljiti s pisno čestitko, medtem ko bo FIBA zmagovalcu lige prvakov (tretjerazrednega klubskega tekmovanja) namenila milijon evrov nagrade. Domača krovna organizacija, kot je napovedal predsednik Matej Erjavec, menda še bo prispevala svoj nagradni delež.

Zadrege o tem, kdo bo plačnik nagrad in iz katere malhe, me vendarle napeljujejo k vedno aktualnemu vprašanju: kateri šport lahko slovensko gospodarstvo ali trg plača? Eden od najpomembnejših slovenskih ekonomistov Jože P. Damijan je pred časom svojo tezo o primerjalnih prednostih športov – predvsem nogomet vs. drugi – utemeljeval takole: »V drugih športih je izkupiček glede na vložena sredstva lahko večji, predvsem pa obseg potrebnega vložka ni tako prohibitivno visok.« Da sta si teorija in praksa v navzkrižju, je razgalil prav zaplet okoli plačila in višine nagrade. Slovensko gospodarstvo ali pa nesposobnost marketinga KZS tako izjemnega dosežka nista unovčila. Pri čemer košarka velja za komercialno drugi najdonosnejši moštveni šport!

Pa še o mizeriji spornega in 67.000 evrov vrednega nagradnega zneska – 3,4 milijona evrov so si Robert Koren in drugi nogometaši razdelili samo za uvrstitev na SP v Južni Afriki leta 2010 (!?).