Drago reševanje dragega »vojaka« Erjavca

Ministri pridejo in odidejo, izgubljena čast pa se častniku ne vrne.
Fotografija: KARIKATURA: Marko Kočevar
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar

Današnje glasovanje o interpelaciji proti obrambnemu ministru Karlu Erjavcu ima večjo težo, kot bi bilo moč sklepati iz aktualne razporeditve koalicijskih, opozicijskih in opozicijsko-koalicijskih političnih sil. Reševanje ministra bo uspelo, o tem je malo dvoma. Ostaja pa vprašanje, koliko nas bo to reševanje stalo.

Ključna za obrambo ministra bo spet opozicijsko-koalicijska Levica, ki bo gotovo znala pomoč koaliciji pretopiti v politične točke. Ker politične točke Levice nikoli niso bile prav poceni, ni težko pričakovati, da bodo tudi tokrat reševanje Šarčevih zagat pri Luki Mesecu znali dobro unovčiti. V Levici vedo, da je zdaj odličen čas, da za spoštovanje akta o nenapadanju koalicije iztržijo več kot običajno.

Včeraj, dan po prodaji Abanke in dan pred glasovanjem o interpelaciji Erjavca, je vodja Luka Mesec, ki ga je Šarec že nekajkrat žejnega peljal čez vodo, napovedal, da bodo v Levici spet pretehtali smiselnost nadaljnjega sodelovanja z vlado. Sredi julija se bodo odločili, kako naprej. Časa za nove tihe dogovore, kje vse bo vlada še stregla zahtevam Levice, je torej več kot dovolj.

Če rušenje ne pretirano kompetentnega ministra ne koristi vojski in obrambnim interesom države ter če je težko ugotoviti, komu interpelacija sploh koristi, ni pretežko uganiti, da je Levica edina, ki utegne skovati dobiček iz Erjavčeve majave usode. Paradoksalno je desnica, ki je z najboljšimi nameni poskušala rušiti slabega ministra, svojim nasprotnikom iz Levice nehote pomagala izpolnjevati politične obljube.

Morda edina korist od današnje interpelacije je dokončno razkritje slabih odnosov v vrhu vojske. To, da se načelnica generalštaba izogne vabilu na zaslišanje parlamentarne komisije, kaže določeno mero nespoštovanja države, ki ji služi.

Da načelnica z izogibanjem poslanskim vprašanjem poskuša braniti ministra na račun svojega podrejenega, brigadirja Mihe Škerbinca, pa razkriva popolno odsotnost vojaškega duha in razpad vojaške morale. V vojski naj bi nadrejeni za svoje podrejene naredil vse, ne bi jih žrtvovali za koristi dnevne politike. Ministri pridejo in odidejo, nekateri tudi v Karigador, izgubljena čast pa se častniku ne vrne.