Hočemo polkovnike!

V letu Pinochetovega državnega udara v Čilu je v italijanske kinodvorane prišel film Maria Monicellija z naslovom Hočemo polkovnike (Vogliamo i colonnelli, 1973). »Svinčena leta« so začela kazati ostrino svojega zobovja, vrstili so se atentati in bombni napadi. Jeseni je nastopila še naftna kriza. Bližnja Grčija je bila pod avtoritarnim režimom polkovnikov in glasovi po »trdi roki« so postajali vse glasnejši tudi v Italiji.

Mojster italijanske komedije je v vroče ozračje posegel s politično satiro. Iztočnica za film je bil puč, ki ga je poskušal izvesti fašistični veteran Lunio Valerio Borghese. Poročila o detajlih ponesrečenega udara so ravno začela curljati v javnost in Monicelli je v njih videl gradivo za prvorazredno farso.

Film spremlja poskuse Giuseppeja Tritonija, radikalnega poslanca že povsem pomeščanjene neofašistične stranke, da bi v Italijo uvedel avtoritarni režim po grškem vzoru. Začne se z načrti po razstrelitvi Marijinega kipca na milanski stolnici, priljubljene Madunnine, ki bi jo podtaknil anarhističnim teroristom in tako do skrajnosti okrepil protilevičarsko ozračje, ki bi mu olajšalo prevzem oblasti.

Ko se namera zaključi v slogu kojota in cestnega dirkača, poseže po načrtu B. Zbere razborito četico postopačev, ki naj bi pripravili državni udar. Po vrsti komičnih zasukov, ko nam postane jasno, da je improvizirana milica groteskna šala, se izkaže, da je tajna policija ves čas spremljala njihove premike. Puč je zadnjem trenutku z velikim pompom »razkrinkan« in predsednik republike izkoristi epizodo za uvedbo izrednega stanja. Oblast res prevzame avtoritarni režim, a v novi tehnokratski vladi se Tritoni spet znajde odrinjen od središč moči.

Monicellijev nauk za italijansko javnost je bil jasen: edino orožje, ki jo ima na voljo terorizem, se skriva v njegovem imenu – strah. Panika, ki jo ustvarja, je za demokracijo nevarnejša od še tako drznih atentatov. In če obstaja resnična nevarnost za protidemokratični obrat, ta ne prihaja ne od levičarskih skrajnežev ne od nerodnih neofašističnih nostalgikov, ampak iz državnih struktur samih. Vloga, ki jo v filmu igrajo mediji, ima jasno sporočilo: vse je odvisno od tega, ali je javnost zmožna trezno premagovati svoje strahove ali pa se pusti zavesti lastnim fantazmam.

Polemike okoli Šiškove varde ne morem spremljati, ne da bi se mi pred očmi vrteli prizori Monicellijeve komedije. Postroji njegovih pajdašev bi bili v deželi z malo sproščenejšim smislom za humor vir neskončnih satir. A zdi se, da je v delu slovenske javnosti – natančneje, v tistem, ki gravitira k levici – vrag dokončno vzel šalo.

Panični pozivi represivnim organom, naj vendarle nekaj ukrenejo, zgražanje nad sodstvom, da takoj ne poseže po »jedrski opciji« – kaznivo dejanje oboroženega upora ali celo veleizdaje –, vse to naravnost kliče po državnem protiudaru, v kakršnem je Monicelli zaznal resnično nevarnost za demokracijo.

Da ne bo pomote: pristojni organi morajo vsekakor sankcionirati morebitna kazniva dejanja. Toda očitno se mi zdi, da četica s sekirami oboroženih zavaljenih prenapetežev, ne glede na njihovo baročno nacionalistično retoriko, ne pomeni resne nevarnosti za ustavni red. Pravna praksa, ki se bo uveljavila glede kaznivih dejanj proti ustavni ureditvi, je neprimerno daljnosežnejša. Bolj kot Šiškova komedija je skrb vzbujajoča moralna panika, ki se je ustvarila okoli nje.

Odziv slovenske levo liberalne javnosti, ki poziva k najstrožji aplikaciji kazenskega zakonika, je kratkoviden, a razumljiv.
Kratkoviden, ker očitno ne pomisli, da se bodo kdaj v prihodnosti znašla v opoziciji. Da utegne v bližnji prihodnosti o tem, kaj je »rušenje ustavnega reda«, razsojati tožilec, ki ga bo imenovala Janševa vlada, ali vrhovni sodniki, ki jih bo izvolila desničarska parlamentarna večina. Že ta misel bi morala pri marsikom, ki se je te dni retorično spraševal, »kje so policija in sodišča?«, vzbuditi večjo previdnost.

A razumljiv je, ker priča o resničnem strahu. Slovenska levica je dolga leta podcenjevala radikalizacijo, ki se je po gospodarski krizi zgodila v številnih segmentih slovenske desnice – tako na politični kot na družbeni ravni. Podcenjevala jo je natanko zato, ker je na desnici vedno videla fašistično nevarnost; tudi takrat ko o njej ni bilo ne duha ne sluha. Zgodilo se ji je podobno kot slovenskim konservativnim silam tik pred drugo svetovno vojno – dolga desetletja so strašile pred komunističnim prekucništvom, in ko je se je to res zgodilo, so bile nemočne.

V noči, v kateri so vse krave črne, je težko razločiti bika od vola – udomačeno silo, s katero je mogoče tudi tvorno sodelovati, od neukročene zveri podobne konstitucije, a povsem drugačnega temperamenta.

S Šiškovo vardo je iz nerazumljivega mraka, v katerega so v predstavah slovenske levice oviti vsi desničarski pojavi, naenkrat stopilo nekaj strašljivega. Ta strah je marsikdaj podobno komičen kot štajerska milica sama, a je gotovo pristen.

Slutim, da je z njim v slovensko politiko vstopila nova psihološka silnica. Tri leta po izbruhu migrantske krize se je strahu pred tujci in migranti pridružil strah pred desničarsko reakcijo nanje. Glede na to, da večina Slovencev nikoli v življenju ni videla burke, pozna pa vsaj kakšnega lunatika, ki bi se utegnil pridružiti protiislamski vaški straži, sumim, da utegne biti okrepljena protidesničarska moralna panika močnejša in trajnejša od protimigrantske.

To je navsezadnje končni nauk Monicellijeve grenke komedije: strah pred kaosom je prvinski in nadideološki. Ko se enkrat razširi, od njega ne bodo imeli koristi tisti, ki ga razpihujejo, ampak tisti, ki so najbliže monopolu državnega nasilja.
Za ljubitelje svobode pa še vedno velja Rooseveltova krilatica: »Edino, česar se moramo bati, je strah sam«.

***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij in raziskovalec na CEU, Budimpešta.