V članku lahko preberete:

Silovit veter je dvignil kovinsko ostrešje Plečnikovega stadiona za Bežigradom, pločevina je po glavni ljubljanski cesti letela kot giljotina. Med neurjem so komunalne službe reševale, kar se je rešiti dalo, arhitekturni spomenik, ki je hkrati prizorišče zgodovine, je še bolj ranjen, kot je bil. Ta stadion je preživel marsikaj. Zmage in poraze Olimpije, zmage in poraze slovenske nogometne ekipe, veselje, ko so na stadionu koncertirali največji svojega časa, Metallica, Bob Dylan ali Siddharta, osnovnošolske atletske tekme, sramotno prisego Hitlerju. Zmaga proti Ukrajini leta 1999 je prinesla upanje. In potem je Kijevu zares uspelo. Nogometni poraz proti Franciji leta 2003 je bil mučen; Slovenija ni šla na evropsko prvenstvo, toda na drugi strani je igral najpametnejši nogometaš svojega časa, Zinedine Zidane.

Onega dne, ko je sunek vetra olupil ostrešje Plečnikovega stadiona, so se v popolno nevihto združile meteorološke in družbene silnice.