Ljubljanski Wall Street, 30 let pozneje
Borza zdaj, po treh desetletjih, ostaja predvsem neizkoriščena priložnost.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
V prelomnih zgodovinskih časih konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je v naprednih finančno-političnih krogih v Sloveniji dozorela tudi ideja o prvi borzi v socializmu.
Konec decembra 1989 je bila tako v Ljubljani ustanovljena Jugoslovanska borza vrednostnih papirjev, ki je simbolno oznanjala nezadržne spremembe in prihajajoče čase tržne in parlamentarne demokracije.
Konec marca 1990, dober teden pred prvimi demokratičnimi volitvami pri nas, so na borzi začeli tudi trgovati.
Tečaji nekaj obveznic so bili izpisani s kredo na tabli, ob njej je še visela slika maršala Tita ... Borzni začetki v izdihljajih socializma so bili resda skromni, a cilji so bili strateški in ambiciozni. Ideja ustanoviteljev je bila, da bi Ljubljana sčasoma postala pomembno finančno središče, nekakšen mini Frankfurt v regiji. Borza pa bi kot motor gospodarstva ponujala podjetjem prostor tudi za primarne izdaje delnic – da bi se lahko financirala tudi lastniško, in ne zgolj prek bančnih posojil.
Leta, ki so sledila, niso bila naklonjena širšemu razmahu slovenskega trga kapitala. Borza je dobila nov zagon sredi 90. let, s privatizacijo in privatizacijskimi delnicami. Kasnejša uvedba skrbniških računov je začasno prirezala krila večjemu trgovanju z delnicami najboljših slovenskih družb. Promet z njimi je najbolj oživel v letih, ko je Slovenija vstopala v Unijo in prevzela evro.
Na krilih optimizma, menedžerskih prevzemov in obilice bančnih posojil je leta 2007 borzni indeks dosegel rekordno rast celo v svetovnem merilu. Temu sta sledila trd pristanek v letih krize in prehod borze v novo lastništvo – najprej Dunajske, nato pa Zagrebške borze.
V zadnjem desetletju, od krize naprej, se promet na borzi krči, trgovanje je vsaj petkrat manjše kot v najboljših časih, število vrednostnih papirjev vseskozi upada. Deloma so vzrok za to tudi prevzemi nekaterih večjih delniških družb. A širše politično in institucionalno okolje pri nas ni pripoznalo pomena organiziranega trga kapitala za razvoj gospodarstva in dolgoročnih naložb.
Država ne spodbuja institucionalnih vlagateljev, kot so tudi pokojninski skladi. Na slovenskem trgu kapitala ni novih igralcev. Borza tako zdaj, po treh desetletjih, ostaja predvsem neizkoriščena priložnost.
Konec decembra 1989 je bila tako v Ljubljani ustanovljena Jugoslovanska borza vrednostnih papirjev, ki je simbolno oznanjala nezadržne spremembe in prihajajoče čase tržne in parlamentarne demokracije.
Konec marca 1990, dober teden pred prvimi demokratičnimi volitvami pri nas, so na borzi začeli tudi trgovati.
Tečaji nekaj obveznic so bili izpisani s kredo na tabli, ob njej je še visela slika maršala Tita ... Borzni začetki v izdihljajih socializma so bili resda skromni, a cilji so bili strateški in ambiciozni. Ideja ustanoviteljev je bila, da bi Ljubljana sčasoma postala pomembno finančno središče, nekakšen mini Frankfurt v regiji. Borza pa bi kot motor gospodarstva ponujala podjetjem prostor tudi za primarne izdaje delnic – da bi se lahko financirala tudi lastniško, in ne zgolj prek bančnih posojil.
Leta, ki so sledila, niso bila naklonjena širšemu razmahu slovenskega trga kapitala. Borza je dobila nov zagon sredi 90. let, s privatizacijo in privatizacijskimi delnicami. Kasnejša uvedba skrbniških računov je začasno prirezala krila večjemu trgovanju z delnicami najboljših slovenskih družb. Promet z njimi je najbolj oživel v letih, ko je Slovenija vstopala v Unijo in prevzela evro.
Na krilih optimizma, menedžerskih prevzemov in obilice bančnih posojil je leta 2007 borzni indeks dosegel rekordno rast celo v svetovnem merilu. Temu sta sledila trd pristanek v letih krize in prehod borze v novo lastništvo – najprej Dunajske, nato pa Zagrebške borze.
V zadnjem desetletju, od krize naprej, se promet na borzi krči, trgovanje je vsaj petkrat manjše kot v najboljših časih, število vrednostnih papirjev vseskozi upada. Deloma so vzrok za to tudi prevzemi nekaterih večjih delniških družb. A širše politično in institucionalno okolje pri nas ni pripoznalo pomena organiziranega trga kapitala za razvoj gospodarstva in dolgoročnih naložb.
Država ne spodbuja institucionalnih vlagateljev, kot so tudi pokojninski skladi. Na slovenskem trgu kapitala ni novih igralcev. Borza tako zdaj, po treh desetletjih, ostaja predvsem neizkoriščena priložnost.
