Najrevnejši skrbijo za 85 odstotkov – za koliko lahko mi?

Lani je bilo na globalni ravni rekordno veliko ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove.
Fotografija: FOTO: Reuters
Odpri galerijo
FOTO: Reuters

Kalvarija 629 žensk, moških in otrok, ki jih je prejšnji teden v Sredozemskem morju rešila posadka ladje Aquarius, potem pa so še dneve vozili okoli stare celine, ker jih v svoja pristanišča nista hoteli ne Italija ne Malta, je pokazala vse obraze neobstoja neke skupne evropske azilne in migranstke politike. Zelo verjetno nadaljnja usoda vseh teh ljudi, med njimi so bili številni otroci in nosečnice, na tleh Španije, ki je izkazala humanost, ne bo taka, kot so si jo predstavljali, ko so krenili na tvegano pot, na razvito, varno in po njihovih merilih bogato celino. Za marsikoga bo oblast najbrž ugotovila, da ne prihaja z območja vojne, da ga nihče ni preganjal zaradi nobene osebne okoliščine in da ni zbežal pred nasiljem. Zato torej ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca po ženevski konvenciji in je kandidat za vrnitev domov. Nesporno dejstvo je, da sta migracijski tok ljudi, ki bežijo pred revščino in upajo na boljše življenje, ter tistih, ki bežijo pred vojnami in preganjanjem ter nujno potrebujejo zaščito, globoko prepletena.

Tema nezakonitih migracij je v zadnjih mesecih krojila volilne izide po kar nekaj evropskih državah. Ustavljanje ilegalnih prehodov je ena od maksim večine evropskih voditeljev, zelo veliko je opozoril, da se azilni sistemi izrabljajo kot migracijski kanali za vstop v EU in mnogi si želijo to nekako, zlepa ali zgrda, zajeziti. Zamisli, kako bi to storili, je kar nekaj, prihodnji evropski vrh bo namenjen prav temu, da poskušajo doreči neki skupni sistem oziroma politiko na tem področju. Solidarnost, tako do posameznikov, ki potrebujejo zaščito, kot med državami članicami, ki nosijo največja bremena, pa naj bi bila, vsaj deklarativno, eden od temeljev obstoja EU.

Kakšen bo kompromis, če sploh bo, bi bilo nesmiselno ugibati. Kar pa si lahko želimo, je, da bi vsaj nekateri pozivi humanitarnih organizacij, ki se na današnji svetovni dan beguncev sicer kar vrstijo, naleteli na odprta ušesa tudi med odločevalci. Društva Rdečega križa so jih, denimo, spomnila, da je ne glede na položaj in na to, kakšen administrativni status ima nekdo, spoštovanje pravic in dostojanstva ljudi tisto, kar kaže naš obraz.

Podatki, ki jih objavlja visoki komisariat za begunce (UNHCR), so strašljivi – lani je bilo na globalni ravni rekordno veliko ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove, letos pa jih je še 2,9 milijona več in je skupni seštevek 68,5 milijona, torej več kot ima prebivalcev Velika Britanija. Oziroma, kot so preračunali, vsako minuto zapusti dom 31 ljudi, vsak dan 44.400. Kar 85 odstotkov vseh beguncev je v državah tako imenovanega tretjega sveta, kar 6,7 milijona pa v prav najmanj razvitih državah. Upati je, da bo unija članic, ki se uvršča na vrhove lestvic prosperitete, zmogla najti rešitve, ki bodo vredne njenega ugleda.