Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Komentarji

Neznosna lahkost pobijanja novinarjev

Novinarjev ne pobijajo – ali pa jim onemogočajo opravljanje njihovega dela – le na vojnih območjih. Ali v totalitarnih državah.
Mural ubite palestinske novinarke Širin Abu Akleh v Gazi

Foto Mohammed Abed/AFP
Mural ubite palestinske novinarke Širin Abu Akleh v Gazi Foto Mohammed Abed/AFP
13. 5. 2022 | 20:00
6:36

V nadaljevanju preberite:

Včeraj so v Ramali na okupiranem Zahodnem bregu pokopali 51-letno Širin Abu Akleh, dolgoletno poročevalko Al Džazire in najprepoznavnejšo palestinsko novinarko, ki je vse od leta 1996 tragični usodi Palestine in njenih prebivalcev dajala glas, obraz, prepoznavnost in prisotnost.

V sredo zjutraj so jo med poročanjem iz Dženina s strelom naravnost v obraz ubili izraelski ostrostrelci. Ti so streljali tudi na druge novinarje, ki so se skupaj s Širin znašli v ozkem prehodu. Tako ozkem, da se niso imeli kam umakniti. V času, ko je padlo po njih, po poročanju številnih prič v bližini ni bilo palestinskih borcev. Umor je bil ciničen, hladnokrven.

Izraelske varnostne sile – izraelske oblasti, torej – so od okupacije Zahodnega brega pred petinpetdesetimi leti ubile 86 palestinskih novinarjev. Več sto je bilo ranjenih. Od leta 2000, ko se je začela druga intifada, 50 (vir: sindikat palestinskih novinarjev). Izraelski napadi na novinarje – in celotne novinarske hiše – niso nič novega. Palestinski novinarji že dolgo govorijo o sistematičnosti ciljanja poročevalcev. Izraelska vojska je med lanskim bombardiranjem Gaze, denimo, zadela tudi poslopje, v katerem je bilo lokalno dopisništvo Al Džazire. Katarska televizijska mreža sicer še zdaleč ni bila raketirana prvič – ameriška vojska je kmalu po začetku invazije na Irak leta 2003 raketirala njeno dopisništvo v Bagdadu.

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine