Pogovarjajmo se o Tajvanu!
O združitvi Tajvana s Kitajsko.
Odpri galerijo
Xi Jinping je objavil, da se je iztekel rok za sklepanje kompromisov in da se mora Tajvan 70 let po koncu državljanske vojne vrniti v objem matične države. FOTO: Afp
Ne moremo izbirati svoje zgodovine, lahko pa v roke vzamemo sedanjost in se borimo za prihodnost!« S temi besedami je kitajski predsednik Xi Jinping začel leto 2019 z geopolitičnim zemljevidom v roki. Na njem se je točka, v kateri se bo odločalo o vojni in miru, s Korejskega polotoka preselila na tajvanski otok.
Če smo se leta 2017 bali tega, da bi s Korejskega polotoka lahko poletela iskra jedrske vojne, leta 2018 pa s tesnobo opazovali, kako se krhki mir pomika po vrvi, razpeti čez Tihi ocean, smo zdaj očitno zakorakali v obdobje, v katerem bomo odštevali dneve, ki so preostali do največjega kitajskega boja za prihodnost. Xi je namreč objavil, da se je iztekel rok za sklepanje kompromisov in da se mora Tajvan 70 let po koncu državljanske vojne vrniti v objem matične države. Zlepa ali zgrda.
Kitajski predsednik je v govoru, ki ga je imel v sredo, povedal marsikaj, a je mogoče vse skupaj strniti v eno začetno in dve končni točki. Združitev je ključni interes Kitajske in »prvi pogoj za veliko renesanso kitajskega naroda v novem obdobju«, se glasi začetna teza, iz katere je razvidno, da »tajvanski sorodniki« pravzaprav nimajo izbire in da ne bodo nobeni tuji sili dovolili, da bi se kakorkoli vmešavala v »družinske zadeve« velike Kitajske.
Veliki »globalist« Xi je govoril kot kitajski cesar, ki je pravkar podpisal dekret, po katerem podaniki ne smejo imeti niti lastnega mnenja. Vendar pa politični, gospodarski in strateški partnerji njegove države tega ne smejo sprejeti z enako ubogljivostjo, s kakršno so do zdaj izgovarjali zunanjepolitično mantro o načelu »ene Kitajske«. Če je dejansko napočil trenutek, da »v roke vzamemo sedanjost in se borimo za prihodnost«, potem mora Evropska unija zavzeti enotno stališče: Tajvan je neodvisna država. Vsak poskus nasilne združitve je treba razumeti kot nasilje, ki se ga v 21. stoletju ne sme dopustiti. EU je skupaj z Ameriko omogočila, da postane Kosovo država. Evropejci se proti Ameriki zavzemajo za priznavanje Palestine. Ko morajo izgovoriti ime otoka, velikega 36.000 kvadratnih kilometrov, s 23,5 milijona prebivalcev, gospodarstvom, vrednim 603 milijarde dolarjev, in politiko, v srcu katere je že desetletja predvsem mir, začnejo nenadoma jecljati.
Seveda same številke niso nikoli zadosten razlog za to, da se narodu prizna pravica do lastne države. Prav zato je treba pogledati, kaj vse je v resnici Tajvan, koliko skupne zgodovine je bilo prenesene na Lepi otok (Formozo), kot so ga imenovali evropsko kolonizatorji, in na kakšno odgovornost tako imenovane mednarodne skupnosti se sklicujejo njegovi prebivalci, ki se posvečajo razvoju in miru.
A vse kaže, da ima Xi dovolj razlogov za prepričanje, da tudi v primeru, če bo na silo uresničil sanje, ki jih je podedoval od Mao Zedonga, Evropa ne bo naredila nič, Amerika pa ne dovolj, da bi preprečila novo zgodovinsko tragedijo. Vendar bo, če bo združitev nasilna, svet zakorakal na nevarno stezo, ki vodi v skupni pekel. Korejski polotok bo spet postal kotel, v katerem se kuha alkimija potuhnjene vojne, Tihi ocean pa si bo moral nadeti novo ime.
Bomo vsi postal del tega »boja za kitajsko prihodnost«? Se bomo vsi oklenili »pasu in ceste« in prav vse upravičevali s potrebo po velikem trgu, neomejenih naložbah in »strateškem partnerju«, ki zapolnjuje naše lastne praznine? Preden privolimo v to, se kljub vsemu še pogovarjajmo o Tajvanu. Pomembno je.
Če smo se leta 2017 bali tega, da bi s Korejskega polotoka lahko poletela iskra jedrske vojne, leta 2018 pa s tesnobo opazovali, kako se krhki mir pomika po vrvi, razpeti čez Tihi ocean, smo zdaj očitno zakorakali v obdobje, v katerem bomo odštevali dneve, ki so preostali do največjega kitajskega boja za prihodnost. Xi je namreč objavil, da se je iztekel rok za sklepanje kompromisov in da se mora Tajvan 70 let po koncu državljanske vojne vrniti v objem matične države. Zlepa ali zgrda.
Kitajski predsednik je v govoru, ki ga je imel v sredo, povedal marsikaj, a je mogoče vse skupaj strniti v eno začetno in dve končni točki. Združitev je ključni interes Kitajske in »prvi pogoj za veliko renesanso kitajskega naroda v novem obdobju«, se glasi začetna teza, iz katere je razvidno, da »tajvanski sorodniki« pravzaprav nimajo izbire in da ne bodo nobeni tuji sili dovolili, da bi se kakorkoli vmešavala v »družinske zadeve« velike Kitajske.
Veliki »globalist« Xi je govoril kot kitajski cesar, ki je pravkar podpisal dekret, po katerem podaniki ne smejo imeti niti lastnega mnenja. Vendar pa politični, gospodarski in strateški partnerji njegove države tega ne smejo sprejeti z enako ubogljivostjo, s kakršno so do zdaj izgovarjali zunanjepolitično mantro o načelu »ene Kitajske«. Če je dejansko napočil trenutek, da »v roke vzamemo sedanjost in se borimo za prihodnost«, potem mora Evropska unija zavzeti enotno stališče: Tajvan je neodvisna država. Vsak poskus nasilne združitve je treba razumeti kot nasilje, ki se ga v 21. stoletju ne sme dopustiti. EU je skupaj z Ameriko omogočila, da postane Kosovo država. Evropejci se proti Ameriki zavzemajo za priznavanje Palestine. Ko morajo izgovoriti ime otoka, velikega 36.000 kvadratnih kilometrov, s 23,5 milijona prebivalcev, gospodarstvom, vrednim 603 milijarde dolarjev, in politiko, v srcu katere je že desetletja predvsem mir, začnejo nenadoma jecljati.
Seveda same številke niso nikoli zadosten razlog za to, da se narodu prizna pravica do lastne države. Prav zato je treba pogledati, kaj vse je v resnici Tajvan, koliko skupne zgodovine je bilo prenesene na Lepi otok (Formozo), kot so ga imenovali evropsko kolonizatorji, in na kakšno odgovornost tako imenovane mednarodne skupnosti se sklicujejo njegovi prebivalci, ki se posvečajo razvoju in miru.
A vse kaže, da ima Xi dovolj razlogov za prepričanje, da tudi v primeru, če bo na silo uresničil sanje, ki jih je podedoval od Mao Zedonga, Evropa ne bo naredila nič, Amerika pa ne dovolj, da bi preprečila novo zgodovinsko tragedijo. Vendar bo, če bo združitev nasilna, svet zakorakal na nevarno stezo, ki vodi v skupni pekel. Korejski polotok bo spet postal kotel, v katerem se kuha alkimija potuhnjene vojne, Tihi ocean pa si bo moral nadeti novo ime.
Bomo vsi postal del tega »boja za kitajsko prihodnost«? Se bomo vsi oklenili »pasu in ceste« in prav vse upravičevali s potrebo po velikem trgu, neomejenih naložbah in »strateškem partnerju«, ki zapolnjuje naše lastne praznine? Preden privolimo v to, se kljub vsemu še pogovarjajmo o Tajvanu. Pomembno je.
