Praznik sredi najbolj norih časov
Na jutrišnji dan pred 31 leti je Slovenija tudi formalno postala samostojna neodvisna država, sprejeti sta bili tako deklaracija kot temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti. Bil je dan, kakršnega še ni bilo, poln vznesenih besed in upanja. V nekaterih očeh tudi strahu, ki se je dva dni pozneje izkazal kot upravičen. A nepreklicno smo tistega dne stopili na svojo pot, pospremljeni z zgodovinsko izpričano enotnostjo, sožitjem in sobitjem, uresničene so bile tisočletne sanje. Sredi igranja Zdravljice je prvič na tedanjem Trgu revolucije zavihrala slovenska zastava. Vanjo smo zrli polni upov in pričakovanj, zavedajoč se zgodovinskosti tistih trenutkov. Četudi ni bila svilena, se nam je zdela najlepša, najmogočnejša, sveta.
Časi, ki jih živimo, so brutalni. Kos jim bomo, ko bomo vsaj za silo popravili neizmerne razlike v položaju in denarju. In ko bomo na oblast vrnili demokracijo.
In kaj zapisati danes, na predvečer enaintridesetega praznika, ko bomo na osrednji proslavi sredi ljubljanskega Kongresnega trga spet poslušali recital vznesenih besed? Drži, Slovenija je še vedno lepa, najlepša, na pomlad enako cvetoča, poleti enako sijoča, jeseni enako radodarna in pozimi enako bela. Le tiste množice Slovenk in Slovencev, ki so verjeli in upali v skupno stvar, ni najti nikjer več. Kot da je sovraštvo zmagalo nad ljubeznijo, norost nad razumom, zlo nad dobrim. Leta samovolje, zlorabljene demokracije, samopašnosti, avtokracije so pustila rane, ki se bodo celile počasi. Izgubljeno zaupanje lahko povrnejo le dejanja. Jasno in glasno so Slovenke in Slovenci to povedali 24. aprila, natanko dva meseca kasneje imamo kanček upanja več. V ponedeljek sem sedel s predsednikom vlade. Ni od tistih, ki bi živeli od slikanja lepega jutri, ki nikoli ne pride. Zaveda se, da obstaja samo danes. Preteklost ga zanima toliko, kolikor vpliva na danes. Enako je s prihodnostjo; občutimo jo šele, ko postane sedanjost. Na svoj način in s svojimi besedami je po slavnem in nekoliko zaprašenem Winstonu Churchillu napovedal kri, trdo delo, znoj in solze. Ker druge poti pač ni.
Časi, ki jih živimo, so nori, nepredvidljivi, brutalni, kot jih še ni bilo. Lažje jim bomo kos, ko bomo vsaj za silo popravili sedanje neizmerne razlike v položaju in denarju. In ko bomo na oblast spet vrnili demokracijo. Naj bo to upanje za popotnico jutrišnjemu dnevu državnosti.
