Preganjalec, žrtev in rešitelj

Ali obstajajo zlobni ljudje? Mnogi gledajo na medčloveške odnose z vidika dobrega in zla. Ljudje so občutljivi, ko gre za krivico, ko gre za položaj, v katerem nekdo, ki je slab, trpinči nekoga, ki je dober. Občutljivost izvira iz tega, da se poistovetimo s tistim, ki mu je bila prizadejana krivica ali zlo. Iz poistovetenja oziroma identifikacije nastane impulz solidarnosti, želja, da bi pomagali tistemu, ki smo ga prepoznali kot žrtev.

Naše doživljanje krivice ima naslednjo strukturo: nekdo, ki je močnejši, ki je slab ali zloben, ogroža nekoga, ki je šibkejši in dober, zaradi česar se vzpostavi odnos med preganjalcem in žrtvijo. Mi, ki smo priča tega dogajanja, se postavimo na stran dobrega oziroma pravice. Želimo poseči v dogajanje, da bi pomagali žrtvi. In tako postanemo njen rešitelj.

Te tri navedene vloge – preganjalec, žrtev in rešitelj – sestavljajo »dramski trikotnik«, zasnovo, ki je zelo koristna za razumevanje medčloveških interakcij in skupinske dinamike. To zasnovo je že leta 1968 opredelil ameriški psihiater Steven Karpman, in to na podlagi svoje analize otroških pravljic, v katerih je ta trikotnik zelo jasno izražen. Prav otroške prav­ljice so prve zgodbe, iz katerih črpamo ideje o dobrem in zlu in njunem medsebojnem boju, pa tudi pravilo, da morata vedno zmagati pravica in dobro. In tako, ne le da so ideje o dobrem in zlu arhetipi našega kolektivnega nezavednega, med arhetipe spadajo tudi predstave o pregan­jalcu, žrtvi in rešitelju ter njihovih medsebojnih odnosih.

Zato stavek, ki ga Mojca izreče svoji dobri prijateljici: »A veš, kaj mi je naredila Alenka?«, v svojem globokem ozadju nezavednega temelji na prav­ljični sliki, v kateri se pojavi vitez in princesko reši pred zmajem, ki jo ima v ujetništvu. Mojca svoji prijateljici riše trikotnik, v katerem je ona Alenkina žrtev, Alenka je njena preganjalka, od prijateljice pa pričakuje, da bo sprejela takšno opredelitev odnosa Mojca-Alenka in da bo v skladu s tem sprejela vlogo tistega, ki ponuja pomoč – reševalca.

Po drugi strani je morda Alenka popolnoma drugače doživela situacijo, tako da ima svoj trikotnik z drugačno razporeditvijo vlog. Prepričana je, da je v danem položaju hotela Mojci pomagati (Alenka je reševalka, Mojca pa žrtev določene krivice), da pa je Mojca, namesto da bi ji bila hvaležna za pomoč, postala iz neznanega razloga do nje agresivna (Alenka je Mojčina žrtev, Mojca pa njena preganjalka).

Povedano z drugimi besedami, gre za to, da so dramski trikotniki sub­jektivni, ker ljudje določene vloge prevzamejo v skladu s svojim doživ­ljanjem položaja. To se ujema z definicijo dobrega in zla, ki jo je dal poglavar nekega plemena. Ko so ga vprašali, kaj je največje zlo, jim je odgovoril, da je to takrat, ko jih napadejo pripadniki sosednjega plemena, pobijejo moške in odpeljejo njihove žene in otroke. Ko so ga nato vprašali, kaj je največje dobro, pa je odgovoril: kadar vse to mi naredimo njim.



Seveda te zasnove ne zanikajo dejstva, da obstajajo resnične žrtve, res­nični preganjalci in resnični rešitelji. Gre za vloge oziroma prevzemanje določenih vlog, da bi se dosegle določene psihične, socialne in druge koristi.

Zanimivo je, da nima nihče samega sebe za zlobnega. Zato so tisti, ki jim pripisujemo vlogo preganjalca, vedno drugi ljudje. V skladu z rekom: pekel, to so drugi! Zanje obstajajo številni nazivi: agresorji, rablji, nasilneži, kriminalci, negativci itd.

Preganjalec pooseblja zlo, pokvarjenega človeka ali pripadnika sovražne skupine. Zanimivo je, da oseba, ki jo imajo drugi za preganjalca, sama sebe pogosto vidi kot rešitelja. Prav zato pravimo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

Logika dramskega trikotnika je takšna, da je oseba, ki je v vlogi žrtve, dobra in šibka. Tudi reševalec je vloga, ki je predvidena za dobrega človeka, ki pa je hkrati močan, da lahko pomaga žrtvi. Torej je dinamika dramskega trikotnika boj med dobrim in zlim, med preganjalcem z ene strani ter žrtvijo in reševalcem z druge.

Delovanje reševalca je lahko usmerjeno k temu, da žrtev skrije pred preganjalcem, da ji pomaga pobegniti (žensko načelo) ali pa se poda v boj s preganjalcem in ga prežene (moško načelo). V tem drugem primeru je posameznik v svojem trikotniku reševalec, v tujem trikotniku pa brez dvoma preganjalec.

Ker so trikotniki subjektivni, je verjetno najbolje ostati zunaj njih in zavračati možnost, da bi vstopili v katero od omenjenih treh vlog. Vendar se moramo, takoj ko začnemo na koga gledati kot na žrtev nekoga drugega, vprašati, ali smo v trikotniku prevzeli vlogo reševalca.

Ko nekdo razume in dojame idejo dramskega trikotnika, te trikotnike nenadoma vidi na vsakem koraku – ne le v medčloveških odnosih, temveč tudi v odnosih med skupinami, v političnem življenju, pa tudi v mednarodnih odnosih. Na primer: vsaka od političnih strank stvarnost tolmači na ta način, da nam ponuja svoj trikotnik, v katerem je položaj žrtve rezerviran za narod, mesto preganjalca za tiste iz drugih strank, oni pa so, seveda, rešitelji, ki nas bodo popeljali v boljše življenje.

Zasnova dramskega trikotnika nam lahko pomaga, da se bolje orientiramo, da uvidimo, kako nas vabijo ali silijo vstopati v različne vloge, in da, kadar nam ni do tega, to zavrnemo. Zato lahko rečemo, da sprejetje te zasnove zvišuje čustveno, socialno in tudi politično inteligenco.