Sankcijske igre brez meja

Tudi največji strokovnjaki po svetu si niso edini glede tega, kakšni so gospodarski učinki sankcij, ki jih ZDA, Evropska unija in nekatere njihove zaveznice uvajajo od začetka zadnje ukrajinske krize – Washington pa svoji kaznovalni politiki do Moskve tako ali tako zvesto sledi še iz časov nekdanje Sovjetske zveze. Ta največji pobudnik tovrstne »diplomacije« je utrpel najmanj škode, saj je trgovinska menjava med ZDA in Rusijo na ravni ameriško-belgijske oziroma znaša le kak odstotek celotne ameriške trgovinske bilance. Pač pa je sankcijska vojna najprej zelo prizadela članice Unije, čeprav se trend spreminja, saj so lani gospodarsko najmočnejše evropske države Francija, Nemčija in Italija povečale trgovinsko menjavo z Rusijo za 26,5, 19,5 in 17,3 odstotka.

Tudi o tem, kakšno škodo je utrpela sama tarča te vojne, se krešejo mnenja, nekateri pa trdijo, da so bili učinki na Rusijo minimalni v primerjavi z izgubami, ki jih je imela zaradi velikega padca svetovnih cen nafte. Nekateri analitiki zdaj trdijo, da sankcije prej res niso bile učinkovite, a da bo zato toliko bolj boleč predzadnji ameriški paket, ki je bil usmerjen proti najbogatejšim ruskim poslovnežem, tako imenovanim oligarhom. Washington, ki se je v zadnjih letih naučil, kako uporabljati dolar kot orožje, je izkoristil »šibko točko« Rusije, ki je po krizi leta 1998 globalizirala svoj finančni sistem, je pred dnevi zapisal komentator v britanskem časniku Financial Times.

Do zdaj je bilo že veliko tovrstnih črnih napovedi, ki se niso uresničile. Ob vseh ugibanjih sta vsaj dve stvari jasni. Prvič, še dolgo ne gre pričakovati, da se bo začarani krog zahodne sankcijske vojne ustavil. Drugič, sankcije niso učinkovite. Ruse so zgolj poenotili v ljubezni do svojega na Zahodu tako osovraženega voditelja, Moskva pa je dokazala, da politično ne bo popustila, čeprav si bodo v Washingtonu in Bruslju izmišljevali vedno nove kaznovalne pakete proti Rusiji in njenim državljanom.