Spomin na krizo

Kar nekaj let je veljalo, da je najhujših dolžniških težav konec in da je glavna naloga območja z evrom priprava na preprečevanje prihodnjih kriz. Španija je utrjena, na Portugalskem se vlada socialista Antónia Coste rešuje varčevalnih spon, ciprske težave so poniknile, Irska ima spet veliko rast. Še Grčija, ki ima zaradi razsežnosti svojih težav poseben status, razmeroma uspešno končuje tretji rešilni program in se pripravlja na čas, ko ne bo več odvisna od milosti upnic.

Grozeča italijanska kriza je obudila neprijetne spomine na čase, ko se je ugibalo o preživetju evra in so na dramatičnih nočnih zasedanjih sprejemali orjaške rešilne svežnje. Težave na Apeninskem polotoku ne bi smele nikogar presenetiti. Analize evropske komisije, denimo, so redno opozarjale na strukturno šibkost, prevelike regionalne razlike, previsok dolg, bančne bilance, izgubljanje konkurenčnosti. V zadnjem letu so bili na oblasti reformatorji, kakršen je bil Mario Monti, a ti niso naredili dovolj. Resnici na ljubo: Italija nikoli ni bila pod tolikšnim reformnim pritiskom kot druge krizne države, tudi Slovenija.
Populističnim politikom, ki so po zadnjih volitvah pred osvojitvijo oblasti, je bilo za dolgoletne strukturne težave lažje okrivljati EU in evro. Najtežje je priznati, da je vzrok velikih težav – doma.

Za Italijo, niti za populistične stranke, izstop iz evra ne more biti realen scenarij. Tako kot ni bil za Portugalsko, Irsko ali Grčijo. Kljub temu zagovarjanje politike, ki ni združljiva s članstvom v denarni uniji, mora vznemirjati trge, ki so v takšnih okoliščinah manj pripravljeni financirati italijanski dolg. Čeprav je izjava evropskega komisarja Güntherja Oettingerja, da utegnejo trgi vplivati na odločitev volivcev, čudaška, je v njenem ozadju vsaj zrno resnice.