Tekoče volilno telo

Britanski sociolog poljskega rodu Zygmunt Bauman je v knjigi Tekoča moderna (Založba /*cf., 2002) ugotavljal, da postajajo sodobne družbene kategorije vse bolj fluidne, neoprijemljive. Dodajmo: če so bile politične identitete leta 1990 relativno enostavne – takrat je človek zelo natančno vedel, ali je socialdemokrat, liberalec, krščanski demokrat ali ekolog – je zdaj drugače. Po eni strani so politične izbire razrezane na tri časovne rezine. Volivec izbira med političnimi skupinami, ustanovljenimi po letu 1989, stranko, katere koreninski sistem sega v čas pred letom 1989, ter političnimi novinci, »novimi obrazi«. Če stranke, ustanovljene po letu 1989, kritizirajo stare politične sile, nove, »neobremenjene« politične skupine s prstom kažejo na politično elito, ki je državo obvladovala v prejšnjem desetletju.

A ne gre le za časovno dimenzijo. S tem, ko je tudi v politiko vdrla ideologija trženja in tržnih izbir, je volivec vse manj državljan, pač pa vse bolj spominja na potrošnika. Ko je v samoti volilne kabine, se – če nekoliko karikiramo – vede kot kupec, ki v zadnji sekundi sklene, da bo namesto lubenice kupil paradižnik. Ker politiki že po definiciji ne zaupa, je hkrati prepričan, da kupuje hitro pokvarljivo blago. Ker je prepričan, da je politična roba hitro pokvarljiva, obstaja znatna verjetnost, da bo volil drugače kot leta 2014. Identificira se z obrazom, ne s političnim programom. Bolj kot beseda ga zanima podoba. Ker pa je podoba bolj varljiva od besed, je verjetnost, da bo čez nekaj mesecev razočaran, še večja. Že razkorak med besedami in dejanji je velik. Razkorak med predvolilnimi podobami in političnimi dejanji je še večji.

Poslušajmo besede in spomnimo se dejanj. Podobe pri politični izbiri ne pomagajo.