Utemeljeni pomisleki

Kritiki predsednika države Boruta Pahorja bodo v njegovi včerajšnji odločitvi, da mandat za sestavo vlade zaupa Janezu Janši in mu za dokončno odločitev ali bo mandat sprejel velikodušno nameni teden dni časa, nedvomno prepoznali njegovo naklonjenost do prvaka SDS. In se v tem tudi ne bodo motili, ne samo formalno, torej v smislu klasične podelitve mandata relativnemu zmagovalcu, tudi sicer je v Pahorjevem tonu zaznati izrazito željo, da Janša dobi svojo priložnost in da so predstavniki strank pripravljeni vsaj na neformalni pogovor.



Vendar v ozadju verjetno ni zgolj Pahorjeva naklonjenost do Janše in želja po preseganju političnih in ideoloških delitev, pač pa je morda njegov osrednji motiv preprečiti Šarcu pot do funkcije premiera. In tukaj Pahorjevi pomisleki nikakor niso neumestni. Če so nekateri pripravljeni za predsednika vlade sprejeti kogarkoli, samo da ne bi vladal Janša, bi morali biti drugi, ki si želijo vsaj minimum politične kvalificiranosti in kredibilnosti, zelo zadržani. To velja tudi za predsednike strank, kjer se zdi prav neverjetno, da nimajo nobenih pomislekov, da bi bil njihov šef politični novinec takšnega kova kot je Marjan Šarec.

Ne gre zgolj za Slovenijo, tukaj so mediji in javno mnenje pravzaprav zelo prizanesljivi, v mednarodnem, predvsem regionalnem prostoru pa bi lahko Slovenija postala tarča ne samo kritik, temveč tudi posmeha. Zelo hitro bi na medmrežju zaokrožili Serpentiškovi imitacijski in komedijantski gegi, spisek njegovih dosedanjih »modrovanj« ali pa peripetije z njegovim učnim (ne)uspehom na srednji lesarski šoli. Tega svojega historiata Šarec ne bo mogel izbrisati s še tako natančno izpiljenim igralskim nastopom, zato bi lahko pritrdili Pahorjevemu - sicer ne eksplicitno izraženemu - mnenju, da če ni sprejemljiv Janša, je prav tako (ali še bolj) nesprejemljiv tudi Šarec.