Vprašanje jajca

So ameriške carine začetek konca ali konec začetka? Se bo iz njih rodil kozmični kaos ali nova ureditev? Smo že v tretji svetovni vojni ali se bogovi trga zgolj premeščajo z ene obale Tihega oceana na drugo? Vse to so vprašanja jajca, iz katerega se izleže kokoš, ki nato znese jajce, iz katerega se vedno hkrati rodita konec in začetek. Kaos in ureditev sta dvojčka, katerega bomo prvega prijeli za roko, je odvisno od tega, kje se vidimo v lastni prihodnosti.

Že zdavnaj je skupina 1200 svetovno znanih ekonomistov – med njimi je bilo kar 14 Nobelovih nagrajencev – pisala Donaldu Trumpu, naj se čim prej odreče protekcionističnim ukrepom proti preostalemu svetu in vojnim grožnjam Kitajski, kajti, so poudarili, tudi velika depresija v 30. letih prejšnjega stoletja je bila pogubna prav zaradi carinskih predpisov, s katerimi so nameravali republikanski kongresniki zaščititi ameriške proizvajalce. Vendar kongres pred 90 leti ni upošteval opozoril, tako kot jih danes ne bo upošteval Trump. V roki drži jajce, ga obrača ter išče začetek in konec.



Je Kitajska kriva za ameriške probleme? Ali je ameriški neoliberalizem naredil Kitajsko takšno, kakršna je? Evropejci bi morali bolje od drugih vedeti, kaj se dogaja, ko se spustijo železne zavese ali postavijo ideološki zidovi. Spori, vojne, negotovost in žrtve. Morali bi biti tudi ustvarjalnejši ter iz razmajanih institucij in uničenih zvez stopiti naprej s konstruktivnimi idejami. Priznajmo, nihče ni bil zadovoljen s svetom, kakršen je bil do zdaj. Mnogi so si želeli deglobalizacije.

Številni zahtevajo zaprtje meja. Evropa mora Trumpove carine izkoristiti za začetek nove ureditve, podati roko Kitajski in ji pokazati cilj, ki si ga želi tudi sama doseči. Pa vemo, kje je? Ali si bomo morali od kitajskih trgovcev kupiti očala, skozi katera se vidi v leto 2050?