Človekov pogled na svet in pouk astronomije v šolah

Ob tragedijah, ki so v zadnjih dneh pretresle Srbijo (in nas!), ter ob vrsti vprašanj, ki jih sprožajo, ni na zadnjem mestu vprašanje, ali šola, v kateri naši otroci preživijo veliko časa, s svojimi učnimi predmeti in z njihovo vsebino (ter seveda z osebjem, ki jih izvaja) res daje najboljšo, najbolj pretehtano pripravo za življenje?

Bilo bi prepoceni, če bi se resnemu odgovoru izognili s komentarjem, da bodo zdaj pač vsi, ki s sedanjim stanjem niso zadovoljni in želijo pri tem kaj spremeniti, tragedijo izrabili za svoj namen, zato se na takšne pripombe ni vredno ozirati ali jih jemati resno.

Naš šolski predmetnik je sestavljen tako, kakor da je edini cilj šole, naj učenec v času, ki je šoli na voljo, usvoji čim več faktografskih, merljivih znanj. Vendar je že A. M. Slomšek poudaril: »Človek je telo in duh – oboje potrebuje kruh!«

Videti je, da se stremljenje po faktografiji z leti celo povečuje, medtem ko se izgublja ali stopa v manj pomembno ozadje tisti del šole, v katerem bi učenec mogel dejansko doživljati naravo in okolje, v katerem živi. S čim je, recimo, mogoče upravičiti tako majhen delež astronomije, kakor ga daje današnja šola v svojem predmetniku? Za nekatere predmete imajo šole posebne kabinete (in prav je, da jih imajo!), kje pa imajo kabinet za astronomijo? Pa je prav to predmet, pri katerem lahko učenci najbolj osebno, najbolj neposredno pridejo v stik z vesoljem, katerega del smo, in oblikujejo odgovoren odnos do njega in do ljudi v njem.

Naš veliki pesnik Oton Župančič je to doživetje izrazil v pesmi Mesečina z verzi:

Dekle, nocoj ne hodi z menoj,

zdaj hočem biti sam s seboj,

potopiti se hočem v noči svetost,

v najglobljo njeno globokost.