Druga Švica (ni v tej smeri)
Kar bom naštel, prav gotovo povzroča nazadovanje naše države.
Odpri galerijo
Ob osamosvojitvi smo pričakovali mnogostranska izboljšanja. Zakaj se zdaj pomikamo bolj k repu zaostalih držav in ne v obratni smeri, proti »drugi Švici« Foto Jure Eržen/Delo
Ob osamosvojitvi smo pričakovali mnogostranska izboljšanja. Zakaj se zdaj pomikamo bolj k repu zaostalih držav in ne v obratni smeri, proti »drugi Švici«? Naj naštejem nekaj dejavnikov, ki so po moji presoji vplivali na takšno gibanje.
1. Ustvarjanje bančnih lukenj. Javnosti ni bilo povedano, koliko je bilo porabljenega za plače zaposlenim in za utemeljena reševanja podjetij pri prejemnikih nekritih kreditov v dejavnostih s premajhno storilnostjo brez zadostnega prihodka, koliko in v katere žepe je šlo ostalo. Odgovornost, krivda?
2. Prodaje nepremičnega premoženja (»srebrnine in zlatnine«) države tujim ali domačim »investitorjem« pod ceno. Veliko tega gre nato v razprodajo ali stečaj, potem ko so nam zagovorniki prodaje in o tem odločujoči veliko obetali. Marsikatera prodaja naši državi nič več ne prinaša in ne bo prinašala upravičenih prihodkov, dajatev.
3. Zakonodaja. Uradni list Republike Slovenije ima na leto 10.000 tisoč in več strani obsega A4, čez palec je približno polovica uredbeni del (zakoni, uredbe, objave ...). Sprejeta zakonodaja je pogosto slaba kljub številnim udeležencem v obravnavi ter dolgotrajnemu postopku sprejemanja, potrjevanja. Po sprejetju določene zakonodaje, ko se pokažejo slabosti, mine veliko časa, da se to spremeni, če se sploh kdaj dobro popravi.
4. Odločanje o pomembnih projektih (gradnjah). Priprave trajajo preveč let, izdelujejo neustrezne načrte, pritožbe, zastareva. Pritožbeni organi rešujejo in odločajo dolgoročno in slabo. Čeprav so zakonski roki omejeni na mesec ali dva, se tega ne držijo. V izvedbo gredo slabe rešitve, kar lahko ocenijo le pošteni specialisti, javnost teh sposobnosti nima vedno.
5. Korupcija. Se dogaja in praviloma ne vodi do optimalnih kompromisov. Obe udeleženi strani sta zelo zainteresirani, da se ne izve, zato korupcija večinoma ni odkrita in je težko dokazljiva, »zaradi pomanjkanja dokazov« ne pride do kaznovanja.
6. Prikrito in zvijačno odrivanje kompetentno usposobljenih državljanov od dejavnosti, kjer »odrivalci« potem ne izkažejo koristnega učinka ali neposredno povzročajo škodo ali sploh ne opravijo potrebnega. Dejavnost zamre, ni koristi, ki bi dotekala iz izvedenega. Odrivalci ne čutijo krivde za storjeno škodo. Odrinjeni često to spozna šele čez leta, mnogi nikoli.
Bi se našlo še kaj. Vse našteto prav gotovo očitno povzroča nazadovanje Slovenije. Opravičevanje z nezrelostjo naše »mlade« demokracije s komaj 30 leti samostojnosti razumem kot slabo doumljeno trditev ali celo kot zavajajoče opravičevanje. Vsem zgornjim točkam botruje nemoč poštenosti, nemoč pravice, odsotnost občutka odgovornosti.
1. Ustvarjanje bančnih lukenj. Javnosti ni bilo povedano, koliko je bilo porabljenega za plače zaposlenim in za utemeljena reševanja podjetij pri prejemnikih nekritih kreditov v dejavnostih s premajhno storilnostjo brez zadostnega prihodka, koliko in v katere žepe je šlo ostalo. Odgovornost, krivda?
2. Prodaje nepremičnega premoženja (»srebrnine in zlatnine«) države tujim ali domačim »investitorjem« pod ceno. Veliko tega gre nato v razprodajo ali stečaj, potem ko so nam zagovorniki prodaje in o tem odločujoči veliko obetali. Marsikatera prodaja naši državi nič več ne prinaša in ne bo prinašala upravičenih prihodkov, dajatev.
3. Zakonodaja. Uradni list Republike Slovenije ima na leto 10.000 tisoč in več strani obsega A4, čez palec je približno polovica uredbeni del (zakoni, uredbe, objave ...). Sprejeta zakonodaja je pogosto slaba kljub številnim udeležencem v obravnavi ter dolgotrajnemu postopku sprejemanja, potrjevanja. Po sprejetju določene zakonodaje, ko se pokažejo slabosti, mine veliko časa, da se to spremeni, če se sploh kdaj dobro popravi.
4. Odločanje o pomembnih projektih (gradnjah). Priprave trajajo preveč let, izdelujejo neustrezne načrte, pritožbe, zastareva. Pritožbeni organi rešujejo in odločajo dolgoročno in slabo. Čeprav so zakonski roki omejeni na mesec ali dva, se tega ne držijo. V izvedbo gredo slabe rešitve, kar lahko ocenijo le pošteni specialisti, javnost teh sposobnosti nima vedno.
5. Korupcija. Se dogaja in praviloma ne vodi do optimalnih kompromisov. Obe udeleženi strani sta zelo zainteresirani, da se ne izve, zato korupcija večinoma ni odkrita in je težko dokazljiva, »zaradi pomanjkanja dokazov« ne pride do kaznovanja.
6. Prikrito in zvijačno odrivanje kompetentno usposobljenih državljanov od dejavnosti, kjer »odrivalci« potem ne izkažejo koristnega učinka ali neposredno povzročajo škodo ali sploh ne opravijo potrebnega. Dejavnost zamre, ni koristi, ki bi dotekala iz izvedenega. Odrivalci ne čutijo krivde za storjeno škodo. Odrinjeni često to spozna šele čez leta, mnogi nikoli.
Bi se našlo še kaj. Vse našteto prav gotovo očitno povzroča nazadovanje Slovenije. Opravičevanje z nezrelostjo naše »mlade« demokracije s komaj 30 leti samostojnosti razumem kot slabo doumljeno trditev ali celo kot zavajajoče opravičevanje. Vsem zgornjim točkam botruje nemoč poštenosti, nemoč pravice, odsotnost občutka odgovornosti.
