Financiranje javnega sektorja na prelomnici
Reševanje financiranja javnega sektorja je danes pred vreliščem. Posamezne panoge se krčevito borijo za svoj delež, pri tem pa ne vidijo drugih panog, kar močno otežuje iskanje celovite in poštene rešitve.
Kadar nastopijo okoliščine, da se določen problem zaostri do takšne mere, da je vsaka ideja po rešitvi deležna brezkompromisne kritike, ki posledično ohromi nadaljnje iskanje, je treba narediti korak nazaj in obnoviti vse korake, potrebne pri uspešnem reševanju problema, v našem primeru financiranja javnega sektorja.
Najprej je zato treba sprejeti dejstvo, da javni sektor sestavljajo številne panoge, ki so vse pomembne za uspešno funkcioniranje družbe oziroma države kot celote. To pomeni, da je treba obravnavati panoge vzporedno in ne po vrsti, kot se to dogaja sedaj. Vse panoge bi morale pripraviti analizo delovnih procesov, pripadajoča delovna mesta skupaj z zahtevanimi izobrazbami in stebri plač, ki bi zajeli vse aktivnosti v panogi ter bi vsebovali tudi (relativno) vrednotenje učinkovitosti dela z odstopanjem navzgor in tudi navzdol. To bi morala biti prva pomembna naloga panožnih sindikatov. Naslednja pa bi bila usklajevanje med sindikati tako, da bi bila razvidna povezava med vrednotenji delovnih mest posameznih panog. S tem bi sindikati opravili bistveno delo pri usklajevanju različnih delovnih mest med posameznimi panogami in tako pripravili teren za ocenjevanje dela v celotnem javnem sektorju. Pri tem delu bi gotovo potrebovali vrhunske strokovnjake za vrednotenje dela na vseh področjih javnega sektorja in ne le sindikalne voditelje. Sindikati bi na ta način ostali pri svojem osnovnem poslanstvu in prepustili vrednostno odločanje politiki, ki pa bi morala slediti večinskemu mnenju državljanov.
Seveda javno financiranje še vedno ni enostaven problem tudi po tem, ko bi bili izdelani kriteriji med panogami, saj izvaja kompleksne finančne tokove tako na vhodni kot izhodni strani, povezane z različnimi časovnicami, zakonskimi predpisi in normativi, investicijami, državnimi panožnimi plani itd. Vključuje tudi obsežne podatkovne baze na različnih nivojih (ZZZS, MZ, panožne institucije, državni organi itd.), ki so relacijsko pogojene, in ne nazadnje kontrolne mehanizme s strani finančnih organov države. Zasnovati financiranje javnega sektorja ob upoštevanju vseh naštetih parametrov in še vrsto drugih, skupaj z implementacijo izbrane rešitve (v oblaku porazdeljene superračunalniške tehnologije), je seveda zalogaj, ki zahteva vrhunske strokovnjake številnih profilov, poleg panožnih tudi naravoslovno-tehničnih (matematiki, računalničarji, informatiki) in seveda državnih uradnikov. Ob teh dejstvih se je treba zavedati, da je to eden najpomembnejših državnih projektov, ki bi se ga bilo treba temu primerno tudi lotiti: namreč, kot državnega projekta, katerega nosilci bi morale biti vrhunske institucije (inštituti, fakultete) in državni nadzorniki (raziskovalna skupnost, ministrstvo za digitalizacijo) ter odgovorni za projekt (predsednik vlade). Velika napaka bi bila, da bi se reševanje tako pomembnega projekta prepustilo kakšni privatni IT-firmi ali družbi z omejeno odgovornostjo.
Kot projekt državnega pomena bi moral vključevati tudi medije in najširšo populacijo državljanov – medije, ki bi morali objektivno in z vseh strani korektno poročati o vseh aktivnostih pri izvajanju projekta, predvsem pa objavljati vse delne rezultate pri usklajevanju panožnih sindikatov, možne alternativne predloge, preliminarne izračune itd. Tako bi bili občani sproti seznanjeni s potekom projekta in dovolj informirani, da bi se lahko vključili v končno odločanje. Kako bo prišlo do ključnega večinskega in avtoriziranega javnega mnenja državljanov, bo morala določiti politika. Ena možnost je preko referenduma, druga pa z neposrednim vključevanjem občanov, za kar je potreben poseben informacijsko-komunikacijski sistem, ki ga civilna družba za zdaj še ne podpira (razume), ki pa bi v smislu digitalizacije družbe slabo delujočo parlamentarno demokracijo zamenjal s sodobno državljansko demokracijo.
