Odprto pismo vladi (o primerni zunanji politiki za novi čas)

Spoštovani predsednik in člani vlade Republike Slovenije,

pred nekaj dnevi je po prvotni marčevski digitalni verziji izšla tudi tiskana različica knjige Soglasje za zgodovinski trenutek, ki jo je napisalo 74 »pozornih in dobronamernih« avtorjev, med njimi tudi podpisani uredniki. Pisci smo opisali zadrege v slovenski politiki, mnogi pa smo izrazili resno zaskrbljenost zaradi mednarodnega položaja, predvsem zaradi pomanjkljivosti v skupnosti evropskih držav, ki jim pripadamo najmanj od leta 2004 in kateri smo v zadnjih letih posvetili premalo pozornosti in dobronamernosti.

Že januarja leta 1990 smo v krogu zagovornikov slovenske državnosti in demokracije predlagali:

• urejanje odnosov z Evropo »prek Ljubljane«, »ne prek Beograda«;

• nato smo v času med brionsko deklaracijo julija 1991, vstopom v OZN maja 1992 ter članstvoma v Natu in v EU leta 2004 na konstruktiven način definirali svoj mednarodni položaj,

• s čimer se je Slovenija uvrstila med uspešne in ugledne članice mednarodne skupnosti.

Do leta 2008 oziroma vse do konca hladne vojne je Slovenija vzdrževala in krepila svoj ugodni mednarodni položaj; danes, na predvečer obletnice osamosvojitve pa se – resda v bistveno spremenjenih mednarodnih razmerah – kritični zunanji in domači opazovalci sprašujemo o vzrokih naše negotovosti; predvsem pa o primerni zunanji politiki za novi čas.

Ni mogoče trditi, da se ZDA umikajo iz vloge evropskega zaščitnika in šampiona liberalne demokracije samo po zaslugi aktualnega predsednika Trumpa. Njegove kritike evropske »brezplačne vožnje« na področju obrambe in vojaštva so utemeljene; o njegovi »interakcijski« politiki pa bi morali premišljevati vsaj tako kot nekateri avtorji v Soglasju za zgodovinski trenutek. Dogajanje v ZDA ima velik vpliv na ves svet. Zdi se, da nič več ne bo tako, kot je bilo.

Nedaleč od Slovenije, na evropskem vzhodu, na Baltiku in v Sredozemlju, nazadnje med Izraelom in Iranom se kopičijo napetosti, največjo pozornost pa vzbujajo humanitarna kriza v Gazi in človeške izgube med Ukrajino in Rusijo. Velika odgovornost za napetosti in vojne je na strani Rusije in njenega avtokratskega predsednika, ki ima zaveznike celo v Srbiji, ti pa pri ljubljanskem županu. Ljubljana je nekako nevede oziroma nehote pristala med priljubljenimi viri vseh mogočih (obveščevalnih, gospodarskih, kulturnih …) informacij, ki – kot vse kaže – sežejo do Beograda in Kremlja.

Slovenija se nekako sramežljivo pridružuje tako ali tako sramežljivi politiki Evropske unije, katere čast – s pomočjo odlične zunanje ministrice Kallasove – rešuje »direktorij« Macron-Merz-Starmer-Tusk. Vse kaže, da so glavni igralci planeta sicer zunaj Evrope: v Moskvi, Pekingu in Washingtonu, Evropejci pa si prizadevajo, da jih ne bi povsem odrinili. Med političnima ponudbama demokracijo in avtokracijo zmaguje slednja. Slovenija pri vsem tem dogajanju nima posebnega vpliva ali vloge, pogosto se oglaša z neveščimi in komaj razumljivimi potezami, vendar tak položaj – vsaj v prihodnosti – ni neizogiben.

Najbolj nerazumna je bila slovenska propaganda proti Ameriki in Natu. FOTO: Stevo Vasiljevic/Reuters

Najbolj nerazumna je bila slovenska propaganda proti Ameriki in Natu. Značilna in povsem nekoristna je bila odločitev o priznanju palestinske države. Sedanja slovenska vlada ni opazila, da je prejšnja zunanja politika v preteklosti pozorno in dobronamerno podpirala samoodločbo palestinskega (pa še katerega naroda), ni pa podpirala terorizma, ki ga označujejo naslovi ISIS/DAESH, Al-Kaida, Hamas, Hezbolah …, katerih programi predpostavljajo uničenje Izraela, torej genocid nad judovskim ljudstvom. Čeprav je težko zagovarjati vse vojaške ukrepe Izraela, večine ni težko razumeti. Izrael je leta 1991 odločno podpiral samoodločbo Slovencev, česar ne bi smeli pozabiti.

EU je pred največjim izzivom: da bi bila kos drugim svetovnim igralcem, razpravlja o uvedbi večinskega odločanja namesto soglasnega. Slovenija kot majhna država seveda ne more propagirati večinskega odločanja. Kot smo napisali v naslovu svoje nove knjige, si je treba (energično, brez odlašanja in z vsemi diplomatskimi sredstvi) prizadevati za evropsko soglasje. Namesto da se spušča v polemike in visokoletečo retoriko, bi Slovenija lahko prispevala k evropski politiki. Ustvariti si moramo zaledje podobno mislečih, nemara v krogu srednjeevropskih in baltskih držav. V tej zahtevni družbi se Slovenija lahko uveljavi samo z izvirnostjo in iznajdljivostjo, z diplomatskimi izkušnjami in natančnimi koncepti; vendar bi imelo enotno stališče takšne skupine v širšem evropskem kontekstu večjo težo kot posamezno slovensko stališče.

Mednarodne napetosti in vojne se vse hitreje bližajo Srednji Evropi, predvsem Sloveniji in Hrvaški, ki mejita na ruskega poželenja vredni Balkan. Zdi se, da bi EU morala odložiti oziroma da bo odložila nadaljnjo širitev. Balkanski širitvi kljub splošni podpori v Sloveniji ne more koristiti slovenska članica evropske komisije, ki je bila v jugoslovanskih časih – dokumentirano – konfidentka tajne politične policije, kar je sicer zanikala celo na zaslišanjih v slovenskem in evropskem parlamentu.

Spoštovani predsednik in ministri, kot vidite, smo si dovolili svobodno oziroma na podlagi svojih izkušenj razmišljati o slovenskih diplomatskih oziroma političnih izzivih. To razmišljanje se nam je zdelo nujno, ker so slovenske politične zadrege vsak dan bolj tudi zunanjepolitične zadrege, ki zahtevajo pozornost in dobronamernost. Veselilo bi nas, če bi vlada spodbudila širšo razpravo o omenjenih zadregah in prihodnji slovenski zunanji politiki.

S spoštovanjem!

***

Dimitrij Rupel, Peter Jambrek, Ernest Petrič, Alenka Puhar, Ivan Štuhec, Žiga Turk, Tomaž Zalaznik, Katedrala svobode

Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno stališč urendištva.