Kaj, če v Slovenijo pridejo aktivistični vlagatelji?
Aktivizem, ki ga v nobeni obliki nikoli nisem maral, v Sloveniji ni tako redek, kot berem v članku.
Odpri galerijo
FOTO Tomi Lombar
Do zdaj sem nekako poznal finančne oderuhe, aktivistični vlagatelji – o katerih sem v Delu v članku z naslovom Kaj, če v Slovenijo pridejo aktivistični vlagatelji? bral 27. februarja – pa so zame nekaj novega.
Aktivizem, ki ga v nobeni obliki nikoli nisem maral, v Sloveniji ni tako redek, kot berem v članku. Večina delovanja »osamosvojitvenih procesov« je bilo odpiranje vrat »aktivističnim vlagateljem«.
Najširše je bilo to prisotno pri zaničevanju vrednosti našega aktivnega premoženja v širšem kontekstu (lastninskih certifikatih, kasneje delnic, ki se uporabljajo še zdaj), označenega kot nosilca »grozljivega nedemokratičnega komunistično-socialističnega sistema«. Spremlja ga silno nepregleden pravni sistem, ki je voda na mlin raznim vlagateljem, zelo lačnim kapitala, ki na koncu po principu predrabljanja in stiskanja drož iztisnejo še zadnje kaplje znoja in krvi.
Vse elite so v imenu »demokratizacij« sodelovale v njihovo korist. Tudi nepriznana velika lustracija, izvedena po letu 1948, instrumentalizirana z Golim otokom, je bila temu namenjena. Sam sem kot vodja družbe pooblaščenke vseh zaposlenih in delničarjev v TIM (Tovarna izolacijskega materiala, Laško) v okviru podjetja nemočno doživljal napad aktivističnih vlagateljev, Horvatove družbe Aktiva v povezavi z izraelskim žejnim in lačnim kapitalom, ki so za podjetje skladiščno manufakturnega tipa zahtevali 13-odstotni donos na kapital ugrabljenega podjetja. To so naravnost srhljive izkušnje.
Bolj ali manj je celotna Slovenija izpostavljena različnim »Paulom Singerjem«. To lahko spremljamo z dogajanji v zvezi z zdaj že odstoplim ministrom za okolje Juretom Lebnom ter angleškim državno-monarhičnim izsiljevanjem v zvezi s Petišovci in pridobivanjem nafte s frakingom.
Nemi državljani lahko samo opazujemo grizljanje našega teritorija z vseh strani. Nekako se ponavlja obdobje izpred leta 1941.
Pri tem je prav groteskna manipulacija »moralne čistosti« z inscenirano afero s sendvičem. Evropo pa obletujeta dva »princa«, Borut in Miro, dva negovana otroka iz Slovenije, »demokratičnega fenomena« bivših vazalov Sovjetske zveze, ki postaja vazal neke druge zveze.
Članek nam vsaj deloma odkriva, v kako nedemokratičnem plenilskem okolju živimo z veliko »superčistimi lakaji« na vseh ravneh.
Kaj, če v Slovenijo pridejo aktivistični vlagatelji?
Aktivizem, ki ga v nobeni obliki nikoli nisem maral, v Sloveniji ni tako redek, kot berem v članku. Večina delovanja »osamosvojitvenih procesov« je bilo odpiranje vrat »aktivističnim vlagateljem«.
Najširše je bilo to prisotno pri zaničevanju vrednosti našega aktivnega premoženja v širšem kontekstu (lastninskih certifikatih, kasneje delnic, ki se uporabljajo še zdaj), označenega kot nosilca »grozljivega nedemokratičnega komunistično-socialističnega sistema«. Spremlja ga silno nepregleden pravni sistem, ki je voda na mlin raznim vlagateljem, zelo lačnim kapitala, ki na koncu po principu predrabljanja in stiskanja drož iztisnejo še zadnje kaplje znoja in krvi.
Vse elite so v imenu »demokratizacij« sodelovale v njihovo korist. Tudi nepriznana velika lustracija, izvedena po letu 1948, instrumentalizirana z Golim otokom, je bila temu namenjena. Sam sem kot vodja družbe pooblaščenke vseh zaposlenih in delničarjev v TIM (Tovarna izolacijskega materiala, Laško) v okviru podjetja nemočno doživljal napad aktivističnih vlagateljev, Horvatove družbe Aktiva v povezavi z izraelskim žejnim in lačnim kapitalom, ki so za podjetje skladiščno manufakturnega tipa zahtevali 13-odstotni donos na kapital ugrabljenega podjetja. To so naravnost srhljive izkušnje.
Bolj ali manj je celotna Slovenija izpostavljena različnim »Paulom Singerjem«. To lahko spremljamo z dogajanji v zvezi z zdaj že odstoplim ministrom za okolje Juretom Lebnom ter angleškim državno-monarhičnim izsiljevanjem v zvezi s Petišovci in pridobivanjem nafte s frakingom.
Nemi državljani lahko samo opazujemo grizljanje našega teritorija z vseh strani. Nekako se ponavlja obdobje izpred leta 1941.
Pri tem je prav groteskna manipulacija »moralne čistosti« z inscenirano afero s sendvičem. Evropo pa obletujeta dva »princa«, Borut in Miro, dva negovana otroka iz Slovenije, »demokratičnega fenomena« bivših vazalov Sovjetske zveze, ki postaja vazal neke druge zveze.
Članek nam vsaj deloma odkriva, v kako nedemokratičnem plenilskem okolju živimo z veliko »superčistimi lakaji« na vseh ravneh.
