Kardiokirurgija: Birokratski zapleti – kaj pa mlado življenje?
V teh dneh in v zadnjih temnih, neprespanih nočeh sem se večkrat spomnila 17. oktobra v Delovi prilogi Ona objavljenega pisma g. Marjana Toša, člana Društva na srcu operiranih Slovenije, z naslovom Birokratski zapleti že mogoče – kaj pa odgovornost?
V njem zapiše, da z velikim zanimanjem spremlja dogajanje v slovenskem zdravstvu, poudarja predanost kardiokirurgov UKC Ljubljana in UKC Maribor ter poveličuje delo prof. dr. Marjete (Metke) Zorc, ki naj bi bila v okviru svojega »tretjega slovenskega centra za zdravljenje kardiovaskularnih bolezni« noč in dan ter ob koncih tedna srčno in predano na razpolago svojim pacientom. Navedeni center naj bi po oceni pisca v zadnjih dvajsetih letih potrdil velik ugled in sloves vrhunske zdravstvene ustanove. Bolnikom naj bi namenjal vso strokovno skrb in pozornost, z najsodobnejšimi metodami zdravljenja in novimi znanstvenimi dognanji.
Mogoče bi zapisanemu lahko verjela, če ne bi v teh dneh na lastni koži doživela, za kako puhlo besedičenje v resnici gre. V torek, 14. novembra, me je v popoldanskih urah mama po telefonu obvestila, da je moj 44-letni brat po nenadni slabosti premeščen z urgence izolske bolnišnice (SBI) v bolnišnico Katinara v Trstu. Šlo naj bi za disekcijo aorte, v naši izolski bolnišnici niso mogli pomagati, dr. Lakić iz UKC Ljubljana pa je sprejem pacienta zavrnil zaradi prezasedenosti operacijskih sob. Pot v Maribor bi lahko bila zanj usodna. Prepeljan je bil v bolnišnico v Trstu, šele nekaj ur po sprejemu v SBI, vsekakor pa v izredno slabem stanju, kot so nam predočili zdravniki, ki so ga sprejeli. Takoj so nam povedali, da je v smrtni nevarnosti in da pri takih pacientih šteje vsaka minuta.
Od torka naprej trepetamo za življenje sina, partnerja, brata in očeta invalidnega otroka, prijatelja in sodelavca. V naših molitvah je samo ena prošnja – naj ostane z nami in naj bodo posledice zanj čim blažje, čeprav je že danes jasno, da je zaradi odlašanja že izgubil eno ledvico, stanje drugih organov še ni znano. Še vedno smo v šoku in ne moremo verjeti, da se je lahko zgodilo vse to, kar se je. Da v Izoli nimamo zdravnika, ki bi sredi delovnega tedna opravil nujni poseg na poškodovani aorti. Da kljub »tretjemu srčnemu centru« na istem izolskem hribu nimamo osebe, ki bi lahko takemu pacientu takoj pomagala. In da je življenje ogroženo celo zato, ker celoten slovenski zdravstveni sistem ne zmore pravočasno odreagirati. Na to, kaj bi se zgodilo, če bi tudi v Trstu odklonili sprejem, ne smem niti pomisliti.
Ker smo ravno po martinovem, si nalijmo čistega vina. Kirurga imamo, in to ne le kirurga. Imamo človeka, ki je v svoji stroki šel bistveno preko slovenske majhnosti in omejitev. G. Toš mu v svojih »nebulozah« pripisuje marsikaj, pozablja pa, da gre za vrhunskega kardiovaskularnega kirurga, v nasprotju z gospo Zorc, ki to ni. Prepričana sem, da bi prof. dr. Tomislav Klokočovnik, če bi le lahko, rešil marsikatero življenje. Ko na lastni koži občutiš, da smo kot družba zašli, te postane strah, kaj šele prihaja. Ko se te osebno dotakne dogodek, kot je pretresel našo družino, ne moreš več biti tiho. Ali kot bi rekel g. Toš, kar je dobrega, je treba podpreti.
